S harmoniko na Zrće
Pogovarjali smo s fanti iz Gorenjske, ki so s svojimi priredbami uspešnic osvojili Slovenijo
Štiričlanska slovenska narodnozabavna skupina iz Gorenjske, ki jo sestavljajo kitarist Matic Plevel, basist Samo Kališnik, harmonikar Blaž Jenkole ter bobnar in vokalist Domen Kovač, je nastala med epidemijo koronavirusa, dandanes pa velja za eno najbolj priljubljenih narodnozabavnih zasedb. Fantje raznašajo dobro voljo med ljudi po vsej Sloveniji, in če ste med redkimi, ki še niso slišali njihovega nastopa, imate naslednjo priložnost 27. maja, ko jim boste lahko prisluhnili na veliki Roštiljadi v Ljubljani. V imenu Fehtarjev je na naša vprašanja odgovarjal Matic Plevel.
Ali tudi vi kdaj zakurite žar?
V času korone, ko smo imeli več časa, ga je Matic zakuril vsak teden. Domen si pogosto še speče kakšen steak. Zdaj smo veliko na poti, tako da smo bolj na strani okuševalcev. Smo veliki ljubitelji žara – radi imamo tako čevapčiče kot dobre steake in perutničke. Ko je treba jesti, ne boste dolgo čakali na nas.
Kako pa je z glasbo na vaših piknikih?
Menimo, da gre k dobri hrani vedno tudi dobra glasba. A kakor je tisoč okusov pri hrani, tako je tisoč okusov pri glasbi. Mi si pogosto vrtimo slovensko narodnozabavno glasbo, pesmi Oliverja Dragojevića in slovensko zabavno glasbo.
Kaj pa se običajno vrti v vozilu, s katerim greste na špil?
Pogosto poslušamo skladbe, o katerih razmišljamo, da bi jih izvajali na naših nastopih ali da bi jih priredili in jih mogoče tudi posneli, tako da nabiramo ideje. Spremljamo slovensko in tujo sceno, da vidimo, kam gredo trendi v aranžmajih, produkciji ...
S čim si še krajšate vožnje?
Slovenija, kakor koli jo obrneš, je majhna. Tudi če greš na špil v Prekmurje, potrebuješ do tja dve uri in pol. Glede na to, da se ne vidimo vsak dan, ampak po navadi enkrat na teden, smo takrat, kadar smo skupaj, kar zgovorni, tako da nam vožnja hitro mine. Nikoli nam ni dolgčas.
Kakšne pa so vaše zahteve v zaodrju?
Mislim, da bi morali to vprašati organizatorje, a menim, da nismo zelo zahteven band, saj navsezadnje prihajamo s podeželja. Vse, kar nam je pomembno, je, da imamo svoj prostor, kjer se lahko v miru preoblečemo, pripravimo na nastop in pustimo stvari, da imamo nekaj ohlajene pijače, ker vodo tako in tako potrebuješ, če je pa še kakšno pivo zraven ali pa kaj drugega, se pa tudi ne pritožujemo.
Kje so vas do zdaj najboljše pogostili?
Cenimo vsakega organizatorja, ki tudi s pogostitvijo pokaže, da ceni bend, in moramo reči, da v večini primerov to kar dobro deluje. V nepozabnem spominu ostajata dva obiska na Primorskem, natančneje v Vipavski dolini, saj so se tam pred špilom vsakokrat spletle zelo lepe zgodbe, ko so nas organizatorji povabili v hram oziroma v vinsko klet na degustacijo, zraven pa pripravili dobro lokalno jed.
Gre tudi pri vas ljubezen skozi želodec?
To je ljudski rek in verjetno je v njem nekaj resnice, a pri nas gre skozi želodec bolj ljubezen do dobre hrane.
S čim pa vas dekleta še lahko osvojijo?
Fehtarji že imamo svoja dekleta, gotovo pa so nas osvojila s tem, da znajo z nami, da razumejo naše glasbeno življenje, da se lahko zanesemo na njih, ko nas ni doma, in da nas podpirajo v tem, kar počnemo.
Veljate za velike veseljake. Ste tudi v resnici takšni?
Absolutno, ker če ne bi imeli veselja in strasti do tega, kar počnemo, ne bi prepričali publike. Publika mora začutiti, da si v tem, kar počneš, pristen, saj se potem lažje poistoveti s tabo. Fehtarji prihajamo s podeželja. Na podeželju po navadi zrasteš s kolegi iz vasi in imaš neko klapo, skupaj obiskuješ veselice, morje, tako da imamo marsikakšno prigodo iz teh situacij in posledično jih opisujemo tudi v svojih besedilih. Je pa res, da tako kot vsakemu tudi nam kdaj prija malo miru.
Kdo ali kaj vas lahko najhitreje spravi v dobro voljo?
V dobro voljo nas vedno spravijo poslušalci na špilih. Tudi kadar nimamo najboljšega dneva. Ko pridemo na oder in vidimo, kako publika z nami prepeva pesmi in kako zna naša besedila, kako se vzpostavi neka interakcija med nami in občinstvom, dobimo potrditev, da delamo dobro, da smo uspešni pri tem, kar počnemo, in to je zagotovo takšna stvar, da pri tem težko ostaneš slabe volje.
Poslušalce ste že osvojili v Sloveniji, letos pa greste še na Hrvaško, na legendarno plažo Zrće. Si obetate osvojitev hrvaške publike?
Ne, tega nimamo v načrtu, ker na Zrće potujemo s slovensko agencijo in tudi pričakujemo večinoma slovenske goste. A glede na to, da bomo gostovali v drugi državi, razmišljamo, da bi v program dodali eno ali dve pesmi v hrvaškem jeziku v znamenje spoštovanja do te države in njihove glasbe. Drugače pa pripravljamo dober žur z najbolj poznanimi, aktualnimi in tudi malo starejšimi slovenskimi pesmimi. Nedavno smo izdali novo priredbo legendarne skladbe Blu Eiffel 65 in računamo, da bo to ena glavnih uspešnic poletne sezone, tudi na Zrću.
Ko pridemo na oder in vidimo, kako publika z nami prepeva pesmi in kako zna naša besedila, kako se vzpostavi neka interakcija med nami in občinstvom, dobimo potrditev, da delamo dobro.
Kakšni so vaši načrti za letos?
Do konca avgusta nas čaka kar nekaj nastopov po vsej Sloveniji, s septembrom pa se bomo malo umaknili z odrov, ker se bomo pripravljali na večji koncert, ki ga načrtujemo decembra v Ljubljani – v legendarni Hali Tivoli. Zdaj potekajo pogovori in rezervacije, upamo, da se nam stvari tako izidejo, kot si želimo, in da bo nastal en res dober, nepozaben decembrski večer z obilo slovenske in mogoče tudi malo tuje božično-novoletno obarvane glasbe.