Srbski komunist gorenjskih korenin
Kdo je srbski novinar, soustanovitelj Tanjuga in direktor Politike, po katerem so poimenovali nesrečno beograjsko osnovno šolo, in kdo sta njegov ded in stric?
Vladislav Ribnikar velja za človeka, ki je med drugo svetovno vojno in po njej naredil veliko za srbsko novinarstvo. Po njem so poimenovali Osnovno šolo Vladislav Ribnikar v Beogradu in ji imena po razpadu Jugoslavije niso spremenili.
Ime Vladislav Ribnikar smo v zadnjih tednih velikokrat slišali. Gre za ime ugledne beograjske osnovne šole, ki jo je zaznamoval žalosten dogodek, ko je 13-letnik ubil devet sošolcev in varnostnika. Vladislav Ribnikar je bil srbski novinar in politik, ki je v Jajcu skupaj z Mošo Pijadejem ustanovil agencijo Tanjug in bil njen prvi direktor, prav tako je bil direktor srbskega dnevnika Politika. Že ime pa nakazuje, da ima ta srbska osebnost slovenske korenine. Ponje se je treba odpraviti na Gorenjsko, v Senično pri Golniku, kjer se je leta 1840 na domačiji Pri Matiji rodil Franc Ribnikar. Slovenski biografski leksikon ga označuje kot zdravnika in filantropa.V šoli uspešen in očitno tudi odločnega značaja se je uprl temu, da bi postal duhovnik, in namesto tega se je v Gradcu vpisal na študij medicine. Preselil se je v Kostajnico na Hrvaškem in se tam priženil v srbsko rodbino Srnjićev. Leta 1967 je odšel v Srbijo in kot zdravnik služboval v različnih mestih. Kot vojni zdravnik se je udeležil tudi srbsko-turške vojne (1876 do 1878). Po doktoratu v Švici je vodil bolnišnico v Jagodini, nato pa delal kot mestni zdravnik v Beogradu, postal srbski državljan in pripadnik pravoslavne cerkve. »Bil je velik človekoljub in dobrotnik ubogih, svoje tri sinove je vzgojil v strogo narodnem duhu,« o Francu Ribnikarju piše Slovenski biografski leksikon.
Njegov najstarejši sin Vladislav Ribnikar se je rodil leta 1871 v Trsteniku. Po končanem študiju filozofije v Beogradu je najprej sodeloval pri časniku Otadžbina, leta 1904 pa je v želji po demokraciji in svobodi tiska v Srbiji skupaj z bratoma Slobodanom in Darkom ustanovil časopis Politika, ki je kmalu postal vodilni srbski dnevnik. Še danes lahko na naslovnici časnika tik pod imenom Politika preberemo zapis: »Ustanovljena leta 1904, ustanovitelj Vladislav Ribnikar«. Vladislav Ribnikar se je boril v srbskih vojnah in padel leta 1914 v bojih z Avstrijci na zahodu Srbije. Le dan pred Vladislavom Ribnikarjem je padel tudi najmlajši brat Darko Ribnikar. Po njuni smrti je vodenje časnika Politika kot odgovorni urednik prevzel srednji brat Slobodan Ribnikar, sicer zdravnik po izobrazbi.
Srbski viri med stebri Politike poudarjajo predvsem vlogo Vladislavove žene Milice Čolak - Antić. Po moževi smrti je, da bi zbrala denar za preživetje časnika, prodala družinski nakit, regentu Aleksandru Karađorđeviću pa družinsko posestvo na vrhu Dedinja, kjer so kasneje zgradili kraljevo rezidenco Beli dvor.
Politika postane najbolj brana v kraljevini
Slobodana Ribnikarja je po smrti leta 1924 na čelu Politike nasledil njegov sin Vladislav Ribnikar, ki je ime dobil po padlem stricu. Tu se začne zgodba o osebnosti, po kateri je dobila ime ugledna beograjska šola. Vladislav S. Ribnikar, rojen leta 1900, se je sicer v mladosti želel ukvarjati z umetnostjo, ne z novinarstvom. Med prvo svetovno vojno je prebegnil v Francijo, kjer je študiral najprej slikarstvo, nato pa se je na očetovo željo vpisal na arhitekturo. Diplomiral je na pariški Sorboni leta 1922.
Na začetku svojega dela na prvem mestu časnika Politika se 24-letnik še ni ukvarjal s politiko, ampak je novinarske in uredniške izkušnje nabiral v kulturi. Poročal je iz Bolgarije in drugih evropskih držav, leta 1927 pa je odpotoval v Moskvo, glavno mesto Sovjetske zveze (ZSSR), takrat prve socialistične države. Od tam je v času, ko Beograd ni imel diplomatskih odnosov z Moskvo, pisal politične, sociološke in ekonomske uvodnike. V času Ribnikarjevega vodenja med obema vojnama je Politika postala najbolj bran časopis v Kraljevini Jugoslaviji, o Ribnikarju piše srbski Telegraf.
V Ribnikarjevi vili začetek upora
Med bivanjem v Moskvi je Ribnikar prišel v stik s člani vodstva Komunistične partije Jugoslavije (KPJ) v emigraciji. Stike s komunisti je ohranil in jih po okupaciji Jugoslavije še okrepil. Po prihodu generalnega sekretarja KPJ Josipa Broza Tita iz Zagreba v Beograd v začetku maja 1941 je prav Ribnikarjeva hiša na Dedinju postala ilegalno središče vodilnih partijskih kadrov in ilegalcev. Četrtega julija 1941 je bila tam zgodovinska seja Politbiroja Centralnega komiteja KPJ, na kateri je bila sprejeta odločitev o začetku upora, zato so hišo po vojni spremenili v spominski muzej.
Ribnikar je bil oktobra 1941 aretiran in zaprt v taborišču Banjica zaradi sodelovanja s komunisti, pa tudi zato, ker je zavrnil zahteve okupatorskih oblasti, da bi časopis Politika še naprej izhajal. S pomočjo vplivnih povezav med znanimi Beograjčani mu je uspelo doseči, da so ga iz taborišča premestili v hišni pripor, od koder pa je maja leta 1943 skupaj z ženo Jaro čez Savo pobegnil na svobodno ozemlje v Srem in od tam v Bosno. Priključil se je narodnoosvobodilni borbi in novembra 1943 v Jajcu skupaj z Mošo Pijadejem ustanovil Tanjug, Telegrafsko agencijo Nove Jugoslavije, ter postal njen prvi direktor. Po vojni se je vrnil na čelo Politike in organiziral tiskanje prve povojne številke tega časnika. Direktor Politike je ostal do smrti leta 1955. Po osvoboditvi Jugoslavije je opravljal tudi več političnih funkcij, prav tako je deloval kot delegat Jugoslavije v OZN in Unescu ter bil predsednik Rdečega križa Jugoslavije. V dveh zakonih je imel pet otrok. Velja za človeka, ki je med drugo svetovno vojno in po njej naredil veliko za srbsko novinarstvo. Po njem so poimenovali Osnovno šolo Vladislav Ribnikar v Beogradu in ji imena, zanimivo, niti po razpadu Jugoslavije niso spremenili.