Svetišče nad Vipavsko dolino
Cerkev svetega Pavla nad Vrtovinom je imela v svoji preteklosti več različic – Ko so po drugi svetovni na vzpetini nad Vipavsko dolino ponovno zgradili cerkev, je ta postala prvi spomenik sprave na Slovenskem
Majhna cerkev svetega Pavla nad Vrtovinom, ki leži na 520 metrih nadmorske višine, je priljubljena izletniška točka. Obiskovalcem ponuja slikovite razglede, potopitev v preteklost sakralnega objekta in njenega širšega območja pa popelje v daljno zgodovino, ki jo je za cerkveno lokacijo mogoče razdeliti v tri obdobja. Kot pravi domačin in avtor knjižice o svetopavelskem svetišču Pavel Bratina, o začetkih sakralne stavbe na tem mestu sicer »nimamo pisnih virov, pač pa nekaj zanesljivih znamenj, da se je zgodovina te cerkvene lokacije začela v 2. ali 3. stoletju oziroma vsaj med preseljevanjem ljudstev med 4. in 6. stoletjem«. To je bilo prvo obdobje cerkve na planoti, njeno drugo obdobje sega v leto 1520, ko so zgradili predhodnico sedanjega svetišča, ki jo je pred turškimi vpadi varovalo obzidje. »Ti so se sicer na začetku 16. stoletja v Vipavski dolini že umirjali, najpogostejši so bili namreč v zadnji tretjini 15. stoletja, vendar so tudi po letu 1500 še gorele hiše in cerkve v Kamnjah, pri Stomažu in še kje,« pravi Bratina.
V času številnih nevarnosti je bil Školj nad Vrtovinom – prvo znano in zapisano ime območja je Ortaona (od tod tudi ime Vrtovin) – naravno pribežališče za prebivalce iz doline. Tu so si »postavljali začasna bivališča, bogoslužne prostore in obrambne sisteme. Listina iz leta 1520 govori tudi o novem obzidju okoli cerkve, kot o tistem, ki se je razprostiralo okrog ce
lotnega platoja. Tega so sicer s širokim obzidjem zavarovali že v prazgodovini, obnavljali v rimskem času, v obdobju langobardskega limesa, ogrskih in turških vpadov,« še o preteklosti svojih krajev pripoveduje Bratina.
Širše območje arheološko zaščiteno
Plato osamelca, na katerem stoji cerkev svetega Pavla, je danes arheološko zaščiten. Zgodovinski viri pričajo, da je bila vzpetina poseljena že v prazgodovini, pomemben pečat pa so ji pustili Rimljani. Poznoantična višinska postojanka svetega Pavla nad Vrtovinom je obvladovala osrednji del Vipavske doline in cesto proti Akvileji (Ogleju). Utrjena je bila z meter širokim obzidjem, s katerim je bil spojen tudi vodni stolp. Izvira pod južno steno sicer ni več, je pa nad njim ostal enajstmetrski rimski vodni stolp, najvišje ohranjen v Sloveniji, ki je prvorazredni spomenik poznoantične arhitekture pri nas. Ko o zgodovinskem razponu Školja pripoveduje Bratina, poudari, kako rekreativno dobro zaznana točka ostaja s premalo izkoriščenim kulturnim potencialom in brez podrobnejših raziskav.
Gradnja cerkve po drugi svetovni vojni
Ko so po ukazu cesarja Jožefa II. leta 1786 delovanje cerkve svetega Pavla opustili, obredje pa preselili v cerkev Marijinega vnebovzetja v Vrtovinu, je svetišče na osamelcu začelo propadati. Cerkev je ostala opuščena vse do konca druge svetovne vojne, dokler je niso leta 1945 pod kamenjskim župnikom Viktorinom Staničem ponovno zgradili. Opremili so jo z najnujnejšo opremo in okrasjem, pri čemer so njeno posebnost predstavljale spominske table, na katerih so zapisana imena žrtev druge svetovne vojne, s čimer je svetišče postalo prvi spomenik sprave na Slovenskem. Med letoma 2012 in 2014 je cerkev doživela prenovo. Kot pripoveduje Bratina, so spominske table vsem žrtvam vojne ohranili, medtem ko so »drobne spomine – klopi, kipe in podobe s starim oltarjem vred – umaknili asketski notranji opremi«. V skromni cerkvi danes dominirata mlajši kip svetega Pavla, tistega iz 16. stoletja hranijo v kromberškem muzeju, in marmorni oltar. Pred desetimi leti je svetišče dobilo še samostoječo preslico z dvema zvonovoma. Zvonik oziroma preslica, kot še pravi Bratina, »velja za severna vrata, ki obiskovalce vodijo k cerkvenemu vhodu«.