Zdrav obrok: burek, pomfrit ali burger?
Država si menda zelo prizadeva, da bi mladi jedli čim bolj zdravo, a hkrati subvencionira oziroma podpira tudi ponudnike z nezdravo hrano
Medtem ko si naša vlada, njen predsednik in njegova spremljevalka na videz vneto prizadevajo, da bi v šolah zagotovili več zdrave hrane, se dijaki in študenti množično prehranjujejo v lokalih s hitro prehrano, ki jih ta ista država prav tako subvencionira. Tako so na primer subvencije v vrednosti 3,86 evra na obrok zagotovljene tudi za McDonald's, ki, kot je vsesplošno znano, še zdaleč ni zgled zdrave in uravnotežene prehrane. Natančnega odgovora na vprašanje, koliko sredstev od države dobi ta prehranska veriga na leto, nismo dobili, so nam pa na ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, ki vodi razpise, povedali, da je celoten znesek unovčenih subvencij za leto 2022 znašal 934.327,21 evra.
Ocvrti krompirček in dunajski zrezek
Na vprašanje, ali pri načrtovanju subvencioniranja ponudnikov ministrstvo upošteva tudi merila zdrave prehrane, pritrjujejo, da pri pripravi javnega razpisa sodelujejo z Nacionalnim inštitutom za javno zdravje (NIJZ), ki ga zaprosijo za opredelitev pestrosti ponudbe študentske prehrane. Ministrstvo skuša upoštevati čim več predlogov, zato so – tako zagotavljajo – v zadnjih letih v javni razpis vključili denimo prepoved dveh ocvrtih jedi v enem obroku (na primer kombinacija ocvrti krompirček in dunajski zrezek ni mogoča) in priporočilo glede uporabe polnovredne moke: »Za polnovredno pico se šteje, če je na embalaži (ovoju) že pripravljenega testa ali mešanice za pripravo testa označeno, da je polnozrnata, ne glede na odstotek vsebovanih polnozrnatih sestavin. Če ponudnik sam pripravlja mešanico za testo, naj ta vsebuje tretjino polnozrnate moke.« Na predlog inštituta je bilo dodano tudi merilo o pestrosti solatnega bara, ki določa, da ponudnik dobi točke, če samopostrežni solatni bar ponuja najmanj šest vrst zelenjave za sestavo solate, pri čemer krompirjeva, francoska, testeninska in druge podobne solate z industrijsko pripravljenimi prelivi ne štejejo za zelenjavo. Najmanj tri različne vrste zelenjave v solatnem baru morajo biti sveže, preostale so lahko kuhane, fermentirane (na primer kislo zelje/repa) ali konzervirane – na primer fižol, stročji fižol. Študentu mora ponudnik ponuditi solato iz solatnega bara ob vsakem kosilu. Priporočeno je tudi, da naj juhe ne bodo iz jušnega koncentrata oziroma instantne, temveč iz svežih surovin ter začinjene z naravnimi začimbami in zmerno količino soli. Jedi na žlico (enolončnice) naj bodo osnovane na zelenjavi in ne iz jušnega koncentrata. Priporoča se, da se kot preliv za solate ne uporablja majoneznih ali podobnih industrijsko pripravljenih prelivov, temveč kakovostna olja. Če solata ne vsebuje (dovolj) škrobnih živil, se jo obogati z dodatkom polnozrnatega kruha.
Ministrstvo spodbuja ponudnike k pripravljanju zdrave prehrane s tem, da se jim pri ocenjevanju vlog dodeli večje število točk. Prav tako se dodelijo dodatne točke za pestrost ponudbe. Ponudniki hitre prehrane prejmejo manjše število točk, obrok s hitro hrano se šteje samo pod skupno število kosil, ne spada pa v kategorijo pestrosti ponudbe oziroma se ga pri tem merilu ne upošteva.
Porcije manjše, hrana slabša …
Vse lepo in prav v teoriji, a v praksi je po pripovedovanju študentke Maje s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani povsem drugače. »Večina ponudnikov ponuja zgolj hitro in nezdravo prehrano, ki prav tako ni inkluzivna – pogosto denimo izključuje vegane in osebe s celiakijo oziroma tiste, ki imajo alergije ali prehranske motnje. Na krožniku pogosto pristaneta dve ocvrti jedi, čeprav naj zakon tega ne bi dopuščal, to pa je zgolj en primer nefunkcionalnosti tega sistema. Opažam, da so porcije vedno manjše in dražje, hrana pa vedno slabša. Zdi se mi naravnost absurdno, da zdrav obrok promovirajo zgolj zaradi jabolka ali banane, ki jo ponudniki priložijo nezdravemu obroku. Tako na primer pri enem od znanih ponudnikov dobiš burek in pomarančo in to se smatra za zdrav obrok oziroma zadostuje kriterijem za subvencijo. Poznam veliko študentov, ki zaradi vsega omenjenega obroke izpuščajo ali pa so primorani kuhati sami, vendar pa je tudi slednje pogojeno s finančno zmožnostjo študentov in možnostjo dostopa do kuhinje.«
Dobra rešitev iz te kaotičnosti se ji zdi sistem javnih menz, ki bi ponujale zdrave in raznovrstne obroke, predvsem pa celovit obrok ne glede na socialni položaj posameznika. »Trenutni sistem je namreč predvsem v interesu podjetnikov, ne pa študentov, katerim je menda namenjen. Pristojni so se dolžni seznaniti z realnostjo študentske prehrane in nemudoma vzpostaviti drugačen in neprofiten sistem prehrane ali pa vzpostaviti učinkovitejše regulacije, ne pa da ves čas ohranjajo status quo,« je prepričana Maja. orda bo letos, ko se več govori o novih smernicah prehranjevanja, kaj drugače. Razpis za izbiro ponudnikov študentske prehrane za leti 2023 in 2024 bo potekal do 5. septembra. Na vprašanje, koliko subvencij je namenjenih gostinskim obratom s hitro prehrano, na ministrstvu odgovarjajo, da glede na kriterije trenutno ni ponudnika, ki bi imel izključno tak tip ponudbe. Kot že rečeno, ponudniki hitre prehrane prejmejo manjše število točk.
Glede na pravilnik o subvencioniranju študentske prehrane je ponudnik dolžan zagotavljati uresničevanje smernic zdravega prehranjevanja za študente z jedilniki, ki so objavljeni na spletni strani ministrstva, pristojnega za zdravje, in so prav tako sestavni del razpisne dokumentacije. V zvezi s tematiko izvajanja študentske prehrane se je januarja sestal tudi strateški svet za prehrano, kjer je bil članom predstavljen sistem izvajanja študentske prehrane.
Glede na velik razkorak med teorijo in prakso pa je na mestu tudi vprašanje, kdo in kako pogosto nadzoruje ponudnike študentske hrane. »Nadzor nad ponudniki študentske prehrane izvajajo študentske organizacije, in sicer ŠOU v Ljubljani, ŠOU na Primorskem in ŠOU v Mariboru. Če so pri nadzoru nad delom ponudnika subvencionirane študentske prehrane ugotovljene kršitve, lahko izrečejo pisni opomin, prepoved izvajanja subvencionirane študentske prehrane za dobo najmanj enega meseca in največ šest mesecev ter odpoved pogodbe ponudniku študentske prehrane,« so nam razložili na ministrstvu.
Dobra rešitev iz te kaotičnosti se zdi sistem javnih menz, ki bi ponujale zdrave in raznovrstne obroke, predvsem pa celovit obrok ne glede na socialni položaj posameznika.