Odmevne šeme in tarče

Ravno sem spodaj v kuhinji mlatil bržolice, ko se je zaslišal glas od zgoraj.

»Krščenduš, pa kaj mu skačeš v besedo, pusti ga, da pove do konca!«

Vem, da vas zanima, kako sem reagiral. Mrtvo hladno. Prvič, glas od zgoraj sem takoj prepoznal, ker sem z njim poročen že več kot pol stoletja. (Hvala za čestitke!) Drugič, vedel sem, da vzklik ni namenjen meni.

Skratka, poletja je torej konec. Dva meseca sva poslušala le vnuka in vnučki, se obračala po vetru in poslušala šumenje valov. No, ne ves čas. Nekajkrat sva počitnice prekinila, ker je šla deca šumet kam drugam s starši, ampak na televizijo sva pa na splošno skoraj pozabila. Razen filmov. Jacka Reacherja sva gledala že stotič, Toma Cruisa pa tako poznava kot svoj žep.

Zdaj pa tole!

Pustil sem bržole in se vzpel gor v višave: jasno, žena je hodila gor in dol po dnevni sobi. Sprehaja pa se ne zavoljo dolgočasja, marveč zaradi nekega vretenca in navodil zdravnika. Hodite, je rekel, hodite. Že lani takle čas sem vam pravil, da v karanteni ljudje pogosto klepetajo s predmeti. Težava nastane, kadar dobite občutek, da vam začno ti predmeti odgovarjati! Moram priznati, da je bilo tudi v naši domači izolaciji v tem smislu zelo živahno. Zadnjih nekaj mesecev karantene sem ugotavljal, da se moja mila soproga intenzivno pomenkuje – s televizorjem. Najraje takrat, ko se na zaslonu prikaže kateri od politikov. Ali pa slavna Erika. Na trenutke postanejo tako glasni, da bi vse skupaj najraje ugasnil, a mi ne pustijo. No, saj z ministri in drugimi gosti bi še nekako opravil, kaj mi pa morejo, a z mojo soprogo ni dobro češenj zobati, zato pač raje malo potrpim ...

Jaz se ne prepiram. Zdi se mi, da sem precej mirne narave. Saj včasih razmišljam prav tako gromko kot moja žena, le da se to ne sliši.

Če vas že zanima, trenutno se celo zabavam, zlasti takrat, ko ocenjujem umetniški vtis, kakršnega žarčijo z zaslonov naši televizijski mojstri. In politiki.

Televizijskim voditeljem takole na splošno res ne moremo očitati nevestnega dela v službi. Če pogledamo, denimo, klepetave informativne oddaje z vsemi njihovimi heroinami in heroji, vidimo, da se zelo trudijo. V prvi vrsti se zelo poglobijo v materijo, ki jo obravnavajo. In potem si prizadevajo, da bi to znanje kar najlepše predstavili nam, gledalcem. Pri tem jih tu in tam motijo le gostje, ki jih povabijo v oddajo. Voditeljem namreč ves čas segajo v besedo in jih prekinjajo.

Njihova prizadevnost se prične že zelo zgodaj. Po navadi že dopoldne začno klicariti razne osebe, ki bi jih radi zvabili v studio. Mnogi, ki so jih izbrali za goste, se tudi upirajo, ampak trud se običajno obnese. Ko jih po dolgem prepričevanju le zvlečejo pred kamere, jim potem poskušajo na vsak način v desetih minutah dopovedati, da so navadni tepci, ki nimajo pojma. Če se Odmevi ali Tarča ne konča z rezultatom deset proti nič za voditelja, potem oddaja ni uspela in postanejo TV-zvezdniki močno otožni.

Ampak niso vsega krive le erike in rosvite. Še najbolj hud sem na tako imenovane piarovke ministrov. Pojma nimajo! Če pošlješ politika pred kamere, jih malo poduči o tem, kaj jih čaka, če si res mojstrica komuniciranja. Kako boš odgovoril na to ali reagiral na ono? Veš tisto, znaš na izust člene zakona? Piarovke? Vabila na tiskovne konference pač znajo pošiljati tudi tajnice …

Za ženo še ne vem, ampak jaz osebno sem sklenil, da televizije ne bom več poslušal. Raje berem časopise. Vse piše. Čisto potiho. In nihče ti zraven ne »prepeva« svojega mnenja, tako kot razne TV-petre, ki skušajo že z intonacijo branja poročil povedati, kaj si o čem mislijo.

Pa tudi moji zrezki bodo bolj okusni …