Bonton je varovalo pred neotesanci
Strokovnjakinja za kulturo vedenja ter poslovni in diplomatski protokol Kultura vedenja in pozitivna medsebojna komunikacija nam pomagata v vsakdanjem življenju – Prosti čas rada preživlja na motorju
Za Bojano Košnik Čuk, ki je po osamosvojitvi Slovenije postavljala temelje in pomagala oblikovati protokolarne službe v naši državi, lahko rečemo, da v svetu slovenske diplomacije velja za prvo damo iz ozadja. Pravilom kulture vedenja in protokola ostaja posvečena tudi danes, ko brez zadržkov prizna, da je diplomacija njena velika ljubezen. Preteklosti, ko je zasedala različne vodstvene protokolarne položaje v državi, se spominja z naklonjenostjo.
Kot se spominja, je ob začetku samostojnosti države vladalo prijetno in prijazno vzdušje, entuziazma in energije ni manjkalo. V svet diplomacije je po koncu študija geografije in zgodovine vstopila naključno (»Srečaš prave ljudi, na pravem mestu, ob pravem času, ki so me vrgli v vodo in sem splavala«), medtem ko je bilo poznavalcev področja diplomatskega protokola tedaj pri nas malo. Pred razpadom Jugoslavije je bila namreč diplomacija skoncentrirana predvsem v Beogradu in Zagrebu, manj v Sloveniji in drugih republikah, po osamosvojitvi smo zato krajši čas ostali bosi in goli, kot razmere slikovito opiše sogovornica, vendar nam je uspelo praznino kmalu uspešno zapolniti.
Močan vpliv babice
Pri prvih korakih v svetu diplomacije je sledila notranjemu občutku, saj je bil vzorec lepega vedenja vanjo vgrajen že od mladih let. Močno je namreč nanjo vplival čas, ki ga je preživela v babičini hiši, kjer sta veljali prijetna komunikacija in lepo vedenje za družinsko mizo za nekaj samoumevnega. »Vzgojni element, kako biti z ljudmi in med njimi, da nam je prijetno, sem začutila že doma. Pri nas je bilo lepo vedenje vedno pomembno: pomembno je bilo, kako smo sedeli za mizo, dedek že tedaj, ko se je kadilo povsod, za mizo ni smel kaditi, pri obroku smo imeli vedno prtičke, v družini je tekla prijetna komunikacija in poslušali smo drug drugega. Ne vem, od kod babici to znanje, ampak pravila so mi zlezla v meso in kri ter kot dihanje in hoja postala del mene.« Seveda pravila lepega vedenja za domačo mizo ne zadoščajo zahtevam protokolarne diplomacije in sledila so izpopolnjevanja, na katera je Bojano Košnik Čuk pošiljala država. Ali je v tem začetnem času prihajalo do napak v protokolu? »Tudi če me mučite, jih ne izdam. Biti v protokolu je timsko delo, pa ne samo tistih, ki smo to vodili. Zgodb je nešteto. Če bi napisala knjigo s takšno vsebino, bi to bila najbolj prodajana knjiga v Sloveni
ji,« odgovori v smehu. Z resnejšim tonom hitro doda, da nikoli ni prišlo do vsebinskih zadreg, zaradi katerih bi se morala Slovenija kot država sramovati. Zdaj že skoraj dve desetletji ne dela v protokolarnih službah po državi. Od zadnjega položaja vodje službe za protokol na ministrstvu za obrambo se je poslovila oktobra 2005 in začela novo poglavje v življenju. Z ustanovitvijo Šole bontona, kjer deli znanje in izkušnje z vsemi, »ki so me pripravljeni poslušati«, se je začela njena samostojna pot. Če gre soditi po navdušenju, s katerim govori o vsebinah, povezanih s kulturo vedenja in protokola, kariere še ne bo kmalu sklenila z upokojitvijo. Kar potrjujejo njene besede: »Delam ves čas, s tem poklicem živim, diham in ga imam rada.«
Bonton se spreminja
Kako pomemben, če sploh, je bonton danes? Bonton ali kultura vedenja se spreminja. »Največkrat ljudje delajo napako, ko ne znajo ločiti bontona ali kulture vedenja od poslovnega protokola in čistega protokola.« Opozori, da so bonton oziroma kultura vede
nja, poslovni protokol in čisti protokol namreč tri različne stvari. Bonton ali kultura vedenja je trenutno družbeno sprejemljivo vedenje, ki ga določajo moralne in etične norme določenega časa in prostora, ki upoštevajo tudi medkulturne razlike ter moralne in etične norme nekega obdobja: na primer, tetovaže nekoč niso bile širše sprejemljive, danes so, enako velja tudi za istospolno usmerjenost. Bonton s svojimi pravili že dolgo ni nekaj, kar bi nas utesnjevalo, obremenjevalo. Je živa stvar, čas prinaša spremembe v bontonu, ki se ves čas tudi spreminja.
Ko združimo bonton ali kulturo vedenja z etiketo (umetno izmišljena pravila) posameznega okolja, ki se želi ločiti od drugih skupin, dobimo poslovni protokol, vojaški protokol, državni protokol, diplomatski protokol, kraljevski protokol in tako dalje. Večina med nami, ki je vpeta v poslovne odnose, sodi v poslovni protokol, kjer so, kot poudari Bojana Košnik Čuk, pravila kristalno jasna in »nas vsako odstopanje od teh pravil prej osmeši, kot pa proslavi«.
Današnji bonton je izjemno tenkočuten, dotika se vsake pore našega življenja (tudi najbolj intimno družinskega) in je bolj pisan na kožo žensk. »Sodobni bonton v našem kulturnem prostoru razume, da je ženska intenzivno vpeta v delovne procese. Pred desetletji ni bilo žensk, ki bi posegale po vodilnih položajih, danes imamo pri nas predsednico republike, predsednico državnega zbora in tako naprej, zato so se tudi ta pravila morala spremeniti. Bonton s svojimi pravili že dolgo ni nebodigatreba ali skupek pravil, ki se jih moramo naučiti na pamet: pravila so postavljena, da nam pomagajo, da je naše sobivanje prijetnejše, kjer koli smo in kar koli počnemo.« Ali povedano nekoliko drugače: če med sodelavcema ni kemije, če mora nadrejeni kdaj postaviti meje, podati kritiko in podobno, si lahko prav s pravili kulture vedenja pomagamo k lažjemu in prijetnejšemu sobivanju.
Bonton je tudi varovalo pred neotesanci, ki so, kot izpostavi, vedno bili, so in bodo ter so neodvisno od starosti in izobrazbe tudi danes prisotni v vseh družbenih slojih. Pri komunikaciji z neotesanci ali ljudmi, ki se požvižgajo na bonton, nam poznavanje pravil bontona pomaga, česar se je z vajo mogoče priučiti.
Ponavljanje starih zgodb
Javnosti tudi danes niso tuje razprave o (ne)primernosti vedenja tega ali onega politika ali političarke. Kako stanje oceni strokovnjakinja za protokol? Neodvisno od strankarske pripadnosti Bojana Košnik Čuš opaža, da se z vsakim prihodom novih, politično neizkušenih obrazov znova lovimo pri osnovah: kdo bo s kom potoval, ali se odpraviti na pot z letalom ali ne, izbira primernih oblačil in podobno.
»Naša država je stara trideset in več let. Otroške bolezni in puberteto smo že preživeli. In ravno v tem kontekstu se vidi, da nam manjka tradicije. Z leti bo bolje, sama pa sem mislila, da smo se že več naučili: vsebina in delo sta tista, ki sta bolj pomembna, s protokolom povezano znanje pa bi moralo biti kot hoja in dihanje, ne pa odkrivanje tople vode.« Sklep pod črto: »Ne pravim, da je slabo, ni pa tako dobro, da ne bi moglo biti še bolje.« Mar novi obrazi nimajo svetovalcev ali jih samo ne poslušajo? Gre za to, da sprva verjamejo, da pomoči ne potrebujejo, in redki so tisti, ki že z nastopom funkcije vprašajo za nasvet, odgovarja strokovnjakinja s tridesetletnimi izkušnjami na področju kulture vedenja z elementi protokola, kulture oblačenja in kulture govora.
»Na začetku mislijo, da znajo vse, ko pride do zagat ali zadreg, pa poiščejo nasvet. Za nas, 'protokolaše', je najboljše, če k nam pridejo na začetku. Poglejte, državna proslava je državna proslava. Ne moremo reči, da je ples na tej proslavi simpatičen – sicer je brez pomena, da imamo državno proslavo. Določene svari so vendarle še danes standardne in se jih velja držati. Koliko se danes tudi ukvarjamo z zgodbami, povezanimi s partnerji, oblačili in tako dalje ... To so vendarle osnovne stvari in mislim, da bi moralo biti že zdavnaj vsem kristalno jasno, kako je s tem.«
Spomni se tudi dilem po izvolitvi prve predsednice države in vprašanj o statusu njenega soproga, češ kaj to pomeni za protokol. »Nič, samo obrnemo zgodbo. V poslovnem in v čistem protokolu, če rečem grobo, nimamo spola – ni žensk, ni moških, ni starih in mladih, ampak šteje le funkcija.« Pravila lepega vedenja in prijetne komunikacije so del življenja Bojane Košnik Čuk, ki tudi med domačimi štirimi stenami ne zna biti drugačna. »Določen vzorec vedenja je v meni prek vpliva babice in navad, ob katerih sem odraščala, in drugače ne morem funkcionirati.« Ko je z ljudmi, naj bo to družina, sosedje, prijatelji ali neznanci, želi, da se ob njej počutijo dobro.
Kljub dolgoletnim izkušnjam v profesionalnih vodah ni imuna za napake. »Kljub vsej kilometrini se zalomi, ko si kdaj preveč obremenjen. Tega sicer ni veliko, ampak tudi jaz sem samo človek. Vedno skušam biti profesionalna, ampak zmeraj to ne gre.« Doda, da je takšne zdrse profesionalno lažje prenesti, če imaš v odnosu z drugimi pristno in srčno komunikacijo.
Ljubezen do hitrosti
Bojana Košnik Čuk novo znanje, ki ji pomaga pri osnovnem poklicu, pridobiva tudi kot doktorska kandidatka na katedri za psihologijo. Pri tem je, kot priznava, počasna, a vseeno upa na uspešno dokončanje doktorata.
Rojena Jeseničanka, ki živi v Ljubljani, je velika ljubiteljica hitrosti, motorjev in vsega adrenalinskega. Tudi sama želi med vožnjo držati krmilo motorja, a kaj ko jo pri tem, kot v smehu doda, »bremza« mož. Zakaj? »Ne vem, očitno me ima tako rad, da se boji zame, ker imam bolj težko nogo in mi je hitrost zelo pomembna.« A tudi v vlogi sopotnice uživa na njunih dolgih motorističnih poteh; z motorjem sta se med drugim odpravila na 8000-kilometrsko pot v francoske Pireneje. Novi motoristični izzivi sledijo. »Motor je treba izkoristiti, ker z vsakim letom postaja bolj naporno in svoje naredi tudi vreme z visokimi in nizkimi temperaturami.«
Blizu ji je narava, rada hodi na izlete v hribe, ko je priložnost, tudi smuča. »Pa knjige in še enkrat knjige. Moj poklic zame ni samo poklic, ampak tudi hobi, in mislim, da skoraj ni članka ali knjige s to vsebino, ki je ne bi prebrala.«
»Naša država je stara trideset in več let. Otroške bolezni in puberteto smo že preživeli. Ravno v tem kontekstu se vidi, da nam manjka tradicije. Z leti bo bolje, sama pa sem mislila, da smo se že več naučili: vsebina in delo sta tista, ki sta pomembnejša, s protokolom povezano znanje pa bi moralo biti kot hoja in dihanje, ne pa odkrivanje tople vode.«