Moje korenine
Ko si v pokoju, imaš časa na pretek. Ko v deževnih dneh ne morem na vrt, sem večkrat pred monitorjem računalnika. Ker smo v obdobju digitalizacije, sem si ogledal podatkovne baze na Statističnem uradu Republike Slovenije, ki so vsem enostavno dosegljive. Zanimive so podatkovne baze najpogostejših priimkov in najpogostejših imen v državi. Med imeni je Ivan na precej visokem petem mestu, priimek Leban je uvrščen slabše na 89. mesto. Moje ime je najpogostejše v podravski regiji, priimek pa v goriški regiji. Oseb z mojim imenom in priimkom je v Sloveniji 15, na moj rojstni datum je bilo rojenih še 57 slovenskih občank in občanov. To so skopi statistični podatki, ki pa potrebujejo nekaj dodatne razlage. Malokdo me pozna pod imenom Ivan. Je pa to uradno ime na moji osebni izkaznici. Ko me naslovijo s tem imenom, se ne počutim najbolje. Vsi, ki so mi blizu, me poznajo namreč pod imenom Vane. Šele dosti pozneje sem izvedel za to neformalno spremembo mojega imena. Rojen sem bil v Jugoslaviji po vojni v prvi petletki leta 1947. Kot vemo, je sovjetski voditelj Stalin 28. junija 1948 sprejel resolucijo informbiroja, kjer je obtožil Komunistično partijo Jugoslavije (KPJ), da ne sledi marksistični in leninistični ideologiji ter da ima sovražen odnos do Sovjetske zveze. In tudi ime Ivan, ki je bilo zelo priljubljeno v Sovjetski zvezi in pri nas, ni bilo več tako popularno. Kot otroka so me potem klicali Vanček, Vanč ali Vanja. In tako sem postal Vane. Nikoli pa nisem uradno zahteval spremembe imena na upravni enoti. To se da razmeroma enostavno urediti, lahko tudi večkrat. Z vlogo lahko državljan Slovenije zaprosi za spremembo imena. K njej pa mora dodati potrdilo o nekaznovanju, ki ga izda ministrstvo za pravosodje, in potrdilo, da niste v kazenskem postopku, ki ga izda pristojno sodišče. Seveda so s tem procesom povezani tudi stroški.
V strugi hudournika naj se ne bi puščalo ostankov drvarjenja, vejevja in drugih smeti, ki ne sodijo tja.
Poplave
Še nekaj o mojih koreninah. Priimek Leban je zelo pogost v goriški regiji. Stari starši so bili od tam. O tem se je najbolje prepričati, če berete nagrobnike na tamkajšnjih pokopališčih. Četudi sem ta priimek našel v gimnazijski francoski vadnici, je malo verjetno, da je francoskega izvora in povezan z Ilirskimi provincami in Napoleonom, ki so bili takrat v naših krajih. Imel pa sem srečo, da sem brezskrbne otroške počitnice kot Ljubljančan s priimkom Leban večinoma preživljal na Tolminskem ob hudourniku s pomenljivim imenom Gadiča. Gadiča je hudournik in levi pritok Soče in v poletnih mesecih skoraj presahne. Do Soče takrat pride zelo malo vode. Zato smo otroci s kamni in gozdnim mahom na hudourniku zgradili pregrado in tako smo si nizvodno od edinega mosta v vasi vsako leto naredili bajer. Tam smo se lahko kopali in osvežili in ni nam bilo treba hoditi iz vasi do Soče. Na Gadiči je gorvodno tudi dokaj vodnat slap Beri. Seveda so bila tudi takrat (pred 50 do 60 leti) poleti neurja in nevihte s precej dežja. Takrat je hudournik res pokazal svojo moč, nenadoma je narasel, brez težav nam je odnesel bajer in se zarezal tudi v bregove. Proti Soči je nanesel mnogo blata in kamenja. Sploh ni bilo prijetno, ko si se soočil s povečano jakostjo blatnega vodnega toka. Že takrat smo ugotavljali, da bo hudournik ob hudih deževjih v dolino s seboj prinašal mnogo skalnatega in drugega materiala. Zato bi seveda morali hudourniško strugo vsakih nekaj let pregledati in po potrebi očistiti, da ne bi bilo poplav. Spoštovati bi morali tudi navodila, da naj se v bližini brežin hudournika ne bi gradilo stavb in prometnic. V strugi hudournika naj se tudi ne bi puščalo ostankov drvarjenja, vejevja in drugih smeti, ki ne sodijo tja.
So pa nedvomno podnebne spremembe in globalno segrevanje ozračja vzrok za neverjetno povečanje števila poplav v svetu. Že Nobelov nagrajenec Paul J. Crutzen (nagrada leta 1995) s sodelavci je v svojih predstavitvah ugotavljal, da se je število poplav v svetu od leta 1950 do 2000 povečalo približno za desetkrat (Millenium Ecosystem Assessment).