»Moderna klasika« prepovedanega poeta
Franceta Balantiča, dolgo prepovedanega pesnika, z njegovimi soneti postavljajo ob bok najboljšim slovenskim pesnikom
Na današnji dan, 29. novembra, leta 1921 se je v Kamniku rodil pesnik France Balantič. Otroštvo v delavski družini je preživljal v skromnih razmerah, kljub temu je znal brati in pisati, še preden je prestopil šolski prag. Po osnovni šoli se je vpisal v klasično gimnazijo v Ljubljani in bil med drugim nagrajen kot najboljši učenec v oddelku.
S prijatelji je rad hodil v Kamniške planine, sodeloval je pri več dejavnostih v Kamniku, v manjših vlogah nastopal na prosvetnem odru, bil je tudi član Slovenske dijaške zveze, pa vendar je veljal za plahega, mirnega in tihega mladeniča, kar so mnogi pripisovali tako njegovemu značaju kot vzgoji. Kot gimnazijec se je učil češčino, poljščino in ruščino, prebiral je takrat aktualne evropske pesnike, zlasti Charlesa Baudelairja, Vladimirja Majakovskega, kasneje tudi Arthurja Rimbauda. Ker ni imel denarja za knjige, si je izpisoval pesmi sodobnih slovenskih pesnikov, med drugimi Otona Župančiča, Dragoti
na Ketteja, Alojza Gradnika, Srečka Kosovela, Franceta Vodnika, Mileta Klopčiča, Boža Voduška, Edvarda Kocbeka in Severina Šalija.
Temačni soneti o brezupu
V letih 1938 in 1939 je pod psevdonimom France Zoranov v katoliški mladinski reviji Mladika objavil nekaj svojih pesmi. Konec 30. let se je pridružil tudi društvu mladih kamniških izobražencev Bistrica, ki so leta 1940 izdali svoj literarni zbornik Bistrica – izpoved mlade volje. V njem je Balantič objavil tri sonete z izseljensko tematiko Veliki greh, Zaman in Sen o vrnitvi. Leta 1940, ki velja za prelomno leto njegovega pesniškega ustvarjanja, je napisal nov cikel šestih sonetov z naslovom Na blaznih poteh. Vsak sonet je pesem zase in nosi svoj naslov: Zaznamovanci, Pesem starega berača, Obup, Vprašanje iz podzemlja, Teptana kri in Upanje. Uredniki so za cikel dejali, da je izrazito socialen in pretežak za objavo. Temačnih sonetov o brezupnem položaju proletarske družine kasneje tudi sam Balantič ni vključeval v svoj izbor in so luč sveta ugledali šele v povojnih letih. Nekaj erotično zasnovanih pesmi je posvetil tudi svoji prvi ljubezni, dijakinji trgovske akademije Marjetici, denimo Za teboj, Pridi, deklica, Marjetica, Najin čas je minil. V letih 1940 in 1941 je napisal večino pesmi, ki jih štejemo med njegovo klasiko, denimo Ne najdem domov, Zasuta usta, Pot brez konca, Moje delo, Črne gosli.
Leta 1941 je tudi hudo zbolel za pljučnico in kar tri mesece manjkal v šoli. Doma v Kamniku ga je obiskoval njegov najboljši prijatelj France Kramžar, s katerim sta se spoznala v gimnaziji, ter mu iz Ljubljane nosil zdravila in knjige. V času nemške okupacije se je Balantič preselil v Ljubljano, kjer je nadaljeval šolanje. Po zaključeni gimnaziji se je jeseni 1941 vpisal na študij slavistike, kjer se je večina študentov, tudi Balantič, pridružila uporu proti okupatorju. Konec leta 1941 se je s svojo poezijo pojavil v reviji Dom in svet, tega leta je nastala tudi večina njegovih najboljših pesmi, ki jih je leta 1942 zbral v knjigi Muževna steblika. Toda še preden bi lahko zbirko izdal, so ga Italijani, ki so v Ljubljani izvajali množične čistke, konec junija 1942 odpeljali v koncentracijsko taborišče Gonars. Svoja občutenja o nečloveških razmerah v taborišču in tragični usodi Slovencev pod tujo okupacijo je izlil v Sonetih iz Gonarsa.
Iz Gonarsa v vaške straže
Iz taborišča se je jeseni 1942 Balantič vrnil bolan in psihično razrvan. Ker študija ni mogel nadaljevati, se je na povabilo prijatelja Kremžarja pridružil vaškim stražam v Grahovem pri Cerknici. Ob kapitulaciji Italije septembra 1943 se je položaj zaostril, grahovska enota se je skupaj z drugimi notranjskimi vaškimi stražami umaknila v Pudob pri Starem trgu globoko v Loški dolini, kjer pa so jih obkolile partizanske čete. Kremžarju in Balantiču je uspelo pobegniti in se prebiti prek Rakeka v Ljubljano. Kmalu po ustanovitvi se je pridružil prvim enotam slovenskega domobranstva. Nekaj časa je služil na bloku med Rakovnikom in Rudnikom, novembra 1943 pa se je s Kremžarjem ponovno odpravil v Grahovo, kjer pa je Tomšičeva brigada 23. novembra postojanko obkolila in jo naslednjega dne uničila. Zgorelo je 32 domobrancev, med njimi tudi Balantič. Dva dni kasneje so njegove neprepoznavne posmrtne ostanke pokopali v skupni grob na grahovskem pokopališču. Balantičeva smrt je v javnosti, zlasti v literarnih krogih, močno odmevala. Zato se je Tine Debeljak pospešeno lotil urejanja Balantičeve pesniške zapuščine in leta 1944 izdal zbirko V ognju groze plapolam. V uvodni besedi je poudaril izjemnost Balantičeve poezije, hkrati pa ga je povezoval z domobranskim protikomunističnim bojem. Ta povezava je ostala živa še v povojnem času, ko ga je slovenska politična emigracija razglašala za svojega pesnika. Odmeven je bil spominski večer v Drami junija 1944, kjer so Balantičeve pesmi interpretirali dramski igralci. Leta 1944 je izšel tudi Sonetni venec z ilustracijami avtorjevega prijatelja Marijana Tršarja. Po mnenju stroke se je s tem delom postavil ob bok Francetu Prešernu.
Nove interpretacije Balantičevih del
Kljub temu da so umetniško vrednost njegove poezije priznavali tudi partizanski pesniki, denimo Matej Bor, je prišlo do prvega poskusa ponatisa zbirke Muževna steblika v domovini šele leta 1966.
Po drugi svetovni vojni se v javnosti o Balantiču ni smelo govoriti, njegove zbirke so bile izločene iz javnih knjižnic. So pa o njem pisali in na novo natisnili njegove pesmi v krogih slovenske emigracije. V Buenos Airesu je ponatis njegove poezije izšel leta 1956 in 1976. Kljub temu da so umetniško vrednost njegove poezije priznavali tudi partizanski pesniki, denimo Matej Bor, je prišlo do prvega poskusa ponatisa zbirke Muževna steblika v domovini šele leta 1966, a so morali celotno naklado po ukazu najvišjega partijskega vodstva uničiti, končno so jo nato natisnili leta 1984. Leta 1989 je Cankarjeva založba natisnila monografijo Temni zaliv Franceta Balantiča, nastalo izpod peresa pesnika, pisatelja in literarnega zgodovinarja Franceta Pibernika, in v njej prvič celovito predstavila pesnikovo življenjsko in literarno pot. Po osamosvojitvi Slovenije leta 1991 je prišlo do novih interpretacij Balantičevega ustvarjanja, prelomen je bil zlasti Balantič-Hribovškov simpozij leta 1994 v organizaciji ZRC SAZU. Balantič je uvrščen tudi v elitno zbirko Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev, v kateri je bilo od leta 1946 izdanih več kot 250 knjig štiridesetih avtorjev. Novembra 1990 so na pobudo cerkniške občine in društva pisateljev Balantiču v Grahovem postavili spomenik avtorja Marjana Lobode, leto kasneje pa tudi v Kamniku, zasnoval ga je Drago Tršar. Leta 1993 je režiser Jože Pogačnik o prepovedanem pesniku posnel dokumentarni film. Opera SNG Maribor je leta 2003 na oder postavila opero o Balantiču z naslovom Pesnik in upornik, leta 2008, ob 65. letu Balantičeve smrti, pa je France Pibernik izdal tri nova dela o Balantiču. Na akademiji ob omenjeni obletnici je dr. Janko Kos za Balantiča dejal, da je bil »zvest sebi in čisti poeziji«. »Balantič je ' prešernovski' pesnik. Je klasik, ki je moderen, oziroma moderni avtor, ki je klasik,« je dejal Kos. Leta 2015 so po pesniku poimenovali knjižnico v Kamniku, kar pa je sprožilo različna, tudi precej ostra nasprotovanja.