Čez goro k očetu gremo vsi
Klub Korošcev Ljubljana je praznoval tridesetletnico delovanja, v njem pa je kopica znanih Slovencev
Prihodnji teden bo dr. Tomaž Čas, predsednik Zveze policijskih veteranskih društev Sever, vse življenje častno zaposlen v policiji, predan varnosti domovine, kar še vedno kot visokošolski učitelj prenaša na mlajše, ki vstopajo v vznemirljiv poklic, izdal knjigo. Dr. Čas nikdar ne odneha iskati resnic o osamosvojitvi, teritorialcih in policistih, ki so v duhu generala Rudolfa Maistra, partizanov in vseh, ki so že pred letom 1990 pripravljali teren in uresničili veliki dogodek. Rahlo se bodo zamajali v stvarnost tudi samorazglašeni za največje zasluge: Janez Janša, Igor Bavčar, slovenski vatikanski podložniki in seveda neponovljivo najpomembnejši – dr. Dimitrij Rupel.
Partizani rešili Dunaj
Kot pračlan edinega še resno delujočega slovenskega pokrajinskega združenja Kluba Korošcev Ljubljana (KKL) je dr. Čas skupaj z rojaki proslavil trideseto obletnico delovanja. Koroška ni pod Avstrijo ali blizu Avstrije, Koroška je do zadnjega diha slovenska in se bo še bolj utrdila, ko bo do nje pripeljala hitra cesta. Seveda so Korošcem kot bratje, ne bratranci, Slovenci v Avstriji, ki so dali med drugo svetovno vojno največji prispevek, da se je Avstrija obdržala kot enovita država, čeprav ji je bila namenjena usoda delitve med sovjetski in ameriški patronat, kot se je zgodilo Nemčiji. Zakaj je v Avstriji in predvsem pri nas tako zatajevana resnica, kar je brez zadrege zapisal sicer kontroverzni avstrijski pisatelj slovenskih korenin Peter Handke, na kar je opozoril Robert Waltl, tudi Korošec, ki je v svojem Mini teatru v Ljubljani gostil praznovanje rojakov.
Zakaj pravzaprav gre? Zavezniki so po končani drugi svetovni vojni nedvoumno razmišljali o kaznovanju Avstrije zaradi njenega predanega sodelovanja z nacistično Nemčijo. Sama je dala številne »junake«, ki so se »odlikovali« z najhujšimi zločini, kot recimo klavec iz tržaške Rižarne Odilo Globočnik, kriv za smrt okoli 5000
žrtev. Na pogajanjih so Avstrijci skušali svoj nacizem na vse načine ublažiti, v največji meri z dokazovanjem upora nacizmu, za kar so se sklicevali največ na koroške partizane in dosegli 15. maja 1955 z zavezniki mednarodni sporazum o ponovni vzpostavitvi samostojne in demokratične Avstrije. Prav v 7. členu avstrijske državne pogodbe so točno zapisane pravice slovenske manjšine. Pravice, ki jih Avstrija niti slučajno ne izpolnjuje in se jim izmika, pri čemer je imela prikimovalce tudi v slovenski politiki – od dr. Ernesta Petriča do dr. Dimitrija Rupla ter številne desne politike, zasvojene s preganjanjem NOB in dovolj prijazne do Koroškega Heimatdiensta. Resnica pa je taka, da brez NOB ne bi bilo partizanstva na avstrijskem Koroškem in posledično ne priznanja samostojne Avstrije! Podatek bi nedvomno koristil tudi predsednici države Nataši Pirc Musar, ki ima z znanjem o slovenskih manjšinah nasploh precejšnje težave. V odvetniških in pravnih strokah je mojster predsednik Janko Arah, ki KKL odlično vodi in skrbi tudi za razvedrilo članstva, tudi na svoji jadrnici, po ženi imenovani Metka 7. Zraven sta še zakonca Jurenec, Bojana in Marijan, ki je iz Pop TV naredil pravo televizijo, pospravil delnice in jih vložil v počitniška stanovanja, ki jih oddaja v Moravskih Toplicah, Olimju in na Mariborskem Pohorju. Seveda pa KKL ne bi žel take slave, če ne bi imel skrbnice za vse, kronistke
Renate Picej, ki je organizirala tudi popotniško in kulinarično sekcijo, da slavne koroške domače dobrote ne bi izginile v pozabo. Če sta legendarna Korošca tudi Štefka Kučan in Mitja Rotovnik, ki je Cankarjev dom za vse večne čase uredil, kot se kulturi spodobi, in se upokojil, pa je prava zgodba s kuhalnico v roki legendarni Peter Lenče iz gostilne Pri Škrubiju v Črni na Koroškem, v kraju, ki ga sijajno vodi županja Romana Lesjak, mama novinarske kolegice z Večera Petre Lesjak. Peter Lenče prihaja v Ljubljano dokaj redno na odprto petkovo kuharijo na Pogačarjevem trgu in ponuja »klocove nudlne« s praženimi drobtinicami čez. Gre za testenine, polnjene s tepkami, kajti pri Škrubiju je vse, kar je običajno, povsem drugače.
Nudlni v škatli za čevlje
Koroška je do zadnjega diha slovenska in se bo še bolj utrdila, ko bo do nje pripeljala hitra cesta. Seveda so Korošcem kot bratje, ne bratranci, Slovenci v Avstriji.
Po 30. obletnici KKL pa gre sredi decembra tudi 31. pohod K očetu čez goro, poimenovan po črtici Lovra Kuharja - Prežihovega Voranca, ki jo je zapisal v večno priznanje ženini zvestobi. Ta je v trdi decembrski zimi zaradi prepovedi žandarjev jugoslovanske kraljevine, da bi šla žena k možu komunistu čez mejo, z nečloveškimi napori prek sedla Luže prenesla dve hčeri do Železne Kaple v Avstriji, kjer jih je v gostilni čakal oče in mož. Do srečanja ni prišlo, kajti nekaj minut pred prihodom njegovih treh ljubljenk je prišla policija, ga vklenila in odpeljala.
Podobno kot avtorja Šepeta in še marsikaterega Slovenca preganja simbolika čez goro k očetu v zadnji knjigi Odštevanje pisatelja tudi koroških korenin Vinka Möderndorferja. Tako ga je urednica knjige Tina Kozin predstavila na Knjižnem sejmu v Ljubljani. Trije Vinki ali za ušesa prijazneje Vinkoti so Möderndorferji. Ded Vinko iz Koroške je bil predan partizan in nikdar ni mogel doumeti, zakaj je leta 1948 končal na Golem otoku. Njegov sin Vinko je imel z Marijo sina Vinka, zdaj nepogrešljivega slovenskega kulturnika ter polbrata igralke in šansonjerke Vite Mavrič Stražišar, sam pa je lepega dne odletel v Kanado in se po dolgem tudi lepega dne za kratko vrnil. Takrat se je Vinku pisatelju in gledališčniku zgodila njegov pot čez goro k očetu, ki jo je zmogel samo zaradi svoje hčere
Gaje, po očetovih stopinjah pri filmu režiserke in scenaristke, ki ji je mama večna koroška igralska legenda Jerca Mrzel, s pripovedmi in petjem s kitaro vedno zbrana z rojaki, kadar jih KKL skliče skupaj.
Vinko in Jerca sta se razšla zaradi one druge, ki naj bi jo igralka z vsemi njenimi oblačili v jezi potisnila v Ljubljanico, ob kateri sta, takrat že z bivšim, stanovala. Jerca je za neprostovoljno plavanje konkurentke dobila pet mesecev pogojno in sloves junaške Orleanske, ki pa se resnično z vsem srcem bori zase kot za domovino, slovensko kulturo in ljubljansko Dramo, ki ima nad odrom običajno spregledan napis Libertat ali samo kultura osvobaja, česar prejšnja vlada z ministrom za kulturo Vaskom Simonitijem ni nikdar doumela. Samo medklic: Jerca je dober ducat let mlajšega Vinka očarala z govejo juho, v katero je vkuhala sijajne nudlne, ki jih je v škatli za čevlje dobivala od sorodnic s Koroške. Vinko Möderndorfer se je z očetom pod prisilo hčere sicer na kratko srečal, ni pa zmogel čez goro, da bi se na letališču Brnik od očeta tudi poslovil. Kot solzice so koroške zgodbe, srčne in pristne, kar potrjuje tudi sam Vinko Möderndorfer: »Pisatelj mora biti do krvi iskren in se razgaljati do konca!«