Na potovanju srečaš sebe malce drugačnega

Pisatelj, urednik pri Cankarjevi založbi in univerzitetni profesor dr. Andrej Blatnik o potopisih in potovanjih – Pred 30 leti je v Sloveniji izšlo približno 2000 knjig na leto, sedaj jih izide od 5000 do 6000

Če Alma Karlin pred več kot stoletjem ne bi pobrala kovčkov, obredla sveta ter svojih doživetij in dežel opisala v številnih knjigah in potopisih, bi jo danes poznal le malokdo. Tako pa jo prav zaradi njene literarne zapuščine pozna širši bralni krog v Sloveniji in tujini, je spregovoril pisatelj in urednik zbirke S poti pri Cankarjevi založbi Andrej Blatnik o povezavi med knjigo, potovanji in Almo Karlin, ki je posodila svoje ime literarno-potopisnim večerom v Cankarjevem domu. Vsak mesec bo Andrej Blatnik gostil enega od priznanih slovenskih in tujih avtorjev potopisne literature, s katerimi bo obredel tuje dežele in občinstvu približal osebnostne izkušnje potujočih pisateljev. Decembra se bo pogovarjal s hrvaškim piscem Jurico Pavičićem, nato s Samom Rugljem, Evaldom Flisarjem in Carlosom Pascualom, zadnji, majski večer pa bo namenjen spominu na Andreja Moroviča.

Kakšna je torej ta povezava med knjigami in potovanji?

»Zelo veliko zelo znanih svetovnih avtorjev je napisalo kakšen potopis. Prav tako veliko ljudi, ki hodi po svetu, želi na neki način posredovati svojo izkušnjo. Eni fotografirajo, drugi objavljajo popotne bloge, tretji, ki imajo več literarnega talenta in interesa, pišejo tudi potopise. Toda niso vsi literarno močni. Morda piše kdo kaj zanimivega iz obiskanih dežel, a ni nujno, da ima to literarno vrednost. Avtorji, ki jih predstavljamo na Alminih večerih, jo imajo, kot jo je imela tudi Alma Karlin.«

Kaj razlikuje potopise, ki imajo literarno vrednost, od tistih, ki je nimajo?

»Razlikuje jih estetska vrednost, kar pomeni, da je izkušnja s potovanja posredovana tako, da jo bralec lažje podoživi. V primeru, da nekdo samo piše, kje je bil in kaj je doživel, koliko ga je stala vozovnica, to ne prinaša literarnih učinkov. Po drugi strani pa znajo nekateri ljudje prav te stvari opisati na tak način, da so dogodki, ki jih doživijo, živi tudi takrat, ko pisca ni zraven – je pa zraven bralec. To obnavlja tisto, kar je rekel prvi literarni teoretik Aristotel: da je poezija resničnejša od zgodovine. Kajti poezija vedno opisuje stvari, ki se ponavljajo večkrat, medtem ko jih zgodovina opiše, kot so se zgodile enkrat samkrat. Zato literarni potopisi bolje prinesejo vzdušje določene dežele kot zgolj in samo faktični zapisi, kaj se je kje zgodilo.«

Koliko pa je potem resnice v nekem literarnem potopisu?

»Literarni potopisci dobijo kdaj očitek, da so kaj poenostavili, napihnili, olepšali. Dejstvo je, da se morajo držati resnične izkušnje in ne smejo pisati česa, kar ni res. Je pa vsako pisanje že neki osebni pogled, in če je bolj literaren, je ta pogled za bralce zanimivejši.«

Zakaj imamo ljudje željo in potrebo, da nekaj povemo in pokažemo?

»Ker hoče biti vsakdo nekaj posebnega, biti individualen. Obstaja celo

pregovor, da bi moral vsak spočeti otroka, zasaditi drevo in napisati knjigo. V prvih dveh primerih nekaj prispevaš k nadaljevanju naravnega toka, medtem ko je knjiga tisto, na kar lahko največ vplivaš in s čimer se slehernik najbolj izrazi po svoji volji. V času, ko smo zelo zunanje določeni in se ravnamo po številnih normah, hočemo početi kaj, kar nas naredi drugačne in posebne, in pisanje je zelo priročen način za to. Razen tega si na začetku vsakdo predstavlja, da zna pisati in da bo znal napisati literarno besedilo, toda resnica je drugačna in tudi pisanje je nekaj, kar se je treba naučiti in vaditi. Na začetku pisanja pa je branje. Mogoča so tudi presenečenja in seveda lahko napiše kdo knjigo brez predznanja in je ta dobra. Se pa to dogaja redkeje.«

Dolgo ste v svetu uredništva, je danes potreba ljudi, da nekaj izrazijo, večja, kot je bila?

»Vsekakor – in to dokazujejo tudi številke. Pred 30 leti je v Sloveniji izšlo približno 2000 knjig na leto, sedaj jih izide od 5000 do 6000. Zlasti se je povečalo število literarnih knjig. Prvo leto, ko so podelili nagrado kresnik, je zanjo kandidiralo 17 romanov. To pomeni, da je v Sloveniji izšlo 17 novih romanov, sedaj jih izide 170 ali več. Medtem pa je žirija, ki je po desetih letih prvič podelila tudi nagrado za najboljši roman, ki je izšel v teh desetih letih, to nagrado dala romanu Lojzeta Kovačiča, ki je izšel 1991, prvo leto podeljevanja. Kvantiteta torej ne prerašča v kvaliteto. Včasih malce grenko rečemo, da v Sloveniji več ljudi piše literaturo, kot jo bere.«

Kako se je spremenil potopis iz časa Levstika, Aškerca pa do danes, ko lahko potujemo z googlom?

»Ker je svet prek različnih pomagal vedno bolj dostopen, je pomembnejša individualizacija izkušnja. Kaj neki posameznik tam zares doživi, kako ga to spremeni – to je tisto, kar loči dober potopis od ne tako dobrega. Specifična izkušnja in zlasti način, kako je izražena.«

Pa Slovenci posegamo po potopisih ali raje po drugih žanrih, zadnja leta so še posebno popularne biografije?

»Na slovenskem trgu v zadnjih letih bolj od klasičnega leposlovja uspeva tip avtorja, ki je uspešen na nekem drugem področju, ima neko drugo kariero, nato pa napiše še knjigo. Najuspešnejša knjiga lani je bila knjiga Davida Zupančiča, zdravnika, ki je s svojimi spletnimi objavami in duhovitim pisanjem pridobil veliko sledilcev, ki so nato hitro pokupili knjigo.«

Velikokrat smo priča, da prav druga, tuja okolja navdihnejo pisatelje za pisanje. Kaj se zgodi v tem tujem okolju, kar se v domačem naslonjaču ne?

»Kolega Samo Rugelj se precej ukvarja s tem, da bi uveljavil slovenski izraz za destination novel (angl.). Zdaj razpravljamo, ali bi bil to destinacijski roman, potoroman ali kaj drugega. V takem romanu, ki se dogaja v tujih krajih, je lahko veliko tudi izmišljenega. Veliko tovrstnih romanov imamo tudi pri nas. S poti Izidorja Cankarja, po katerem se imenuje tudi zbirka, ki jo urejam, Flisarjev Čarovnikov vajenec, pa tudi druga dela. Blizu je Črni angel, varuh moj Sonje Porle, ki je malo potopis, malo pa roman o dekletu, ki gre samo v Afriko. Sonja je šla samostojno v Afriko, napisala uspešno knjigo in potem je začela množica njenih bralk potovati v Afriko, ko so iz knjige spoznale, da lahko ženska po neznanih deželah

potuje sama, kakor je počela tudi Alma Karlin.«

Pogrešate potopisni žanr tudi v časopisju?

»Tako je. Iz časopisov in revij zaradi iskanja dostopnosti za čim širši krog bralcev izginjajo zahtevna besedila, kar hkrati zmanjšuje našo sposobnost, da smo sploh zmožni brati zahtevnejše literarne tekste. Včasih so časopisi objavljali številna besedila, ki so sodila v polje potopisja in literarnega novinarstva, na primer obsežnejše reportaže. V zadnjih časih pa so se tudi tiskani mediji usmerili v hipne informacije, da bi konkurirali spletnemu novinarstvu. Vendar so s tem zanemarili svojo specifično vlogo in pomen. Nekateri svetovni mediji, ki so ohranili bolj poglobljeno pisanje, so ohranili tudi svoj položaj na trgu. The New Yorker ima še vedno več kot milijon natisnjenih in prodanih izvodov.«

Zakaj je slabo, da zahtevnejši teksti izginjajo?

»Ker nam zaznavanje sveta skozi literarne besede in poglobljeno branje omogoča, da svet zaznavamo globlje in na kompleksnejši način. To nas usposablja, da lažje razbiramo med danes zelo priljubljenimi lažnimi novicami in trač mikavnostmi ter pomembnimi podatki ter upoštevanja vrednimi mnenji na drugi strani. Če gledamo čisto praktično: če bi brali več kvalitetnega časopisnega besedila, bi imeli manj težav s funkcionalno pismenostjo, ki hudo upada. Če si torej navajen brati kompleksne tekste, ti je lažje prebrati železniški vozni red in razna navodila za uporabo, s čimer imajo sedaj ljudje že težave.«

Tudi vi ste strasten popotnik, potovali ste v 80 držav sveta, kam najraje odhajate?

»Na stara leta sem se malo polenil in hodim bolj ali manj v države, ki jih že dobro poznam, toda v nove kraje v teh državah. Moja potovalna strast zadnjih 20 let je Indija. Prvič sem bil tam dva tedna in naredil tako kratko pot, kot bi jo iz Ljubljane do Domžal. Toda to je porodilo privlačnost, ki še kar traja. Blizu mi je tudi jugovzhodna Azija, se pa opominjam, da bi moral večkrat v Latinsko Ameriko in Afriko. Evropa in Severna Amerika sta mi preblizu in preveč domači, a vseeno zanimivi. Čeprav govorimo, da se je svet zelo globaliziral in je povsod enako, vendarle ni. McDonald's ima v različnih državah različne menije, čeprav je simbol globalizma. Tudi kokakola je marsikje, a so njene stopnje sladkosti različne. Američani jo morajo obvezno piti z ledom, ker je tam tako sladka, da vam zlepi usta.«

Dobite tudi vi navdih za pisanje v tujih deželah?

»Seveda, vrsto zadnjih knjig sem napisal bolj v tujih krajih kot za domačo mizo, saj te to premakne iz varnega mehurčka in stvari ugledaš drugače. Potovanje je vedno dobra pot, kjer srečaš samega sebe malce drugačnega. Zato vsi, ki imamo možnost in željo, vedno znova odhajamo tudi zato, da preverjamo, kakšni smo sami, in ne samo, da spoznavamo, kakšni so drugi.«

So te poti spremenile vas in tudi vaša dela?

»Da, navsezadnje se že moj drugi roman Tao ljubezni dogaja na Tajskem. V zadnjih knjigah imam veliko zelo kratkih zgodb, ki so nastale ob izkušnjah iz tujine. Sedaj pa pišem svoj prvi pravi potopis, v kar me je prepričal Samo Rugelj. Predlagal mi je, naj napišem besedilo o tem, kako hodim po svetu in iščem knjige, tudi knjige za zbirko S poti. To je bila tako odlična ideja, da sem takoj rezerviral vozovnico za jugovzhodno Azijo in spotoma veliko napisal.«

»Na slovenskem trgu uspeva tip avtorja, ki je uspešen na nekem drugem področju, ima neko drugo kariero, nato pa napiše še knjigo. Najuspešnejša knjiga lani je bila knjiga Davida Zupančiča, zdravnika, ki je s svojimi spletnimi objavami in duhovitim pisanjem pridobil veliko sledilcev, ki so nato hitro pokupili knjigo.«

Kakšni so časi za potopis?

»Vedno so dobri časi, ker se svet vedno spreminja in zmeraj se ohranja človeška želja, da bi človek spoznal tudi tiste dele sveta, ki jih ne pozna. Obstajajo pa tudi žanri potopisa, ki jih bo prihodnost še prinesla ali pa tudi ne, recimo potopisi po vesolju. V zbirki S poti drugo leto objavljam na primer zelo poseben potopis ruskega avtorja Slave Kurilova, ki ni potoval v klasičnem pomenu, ampak plaval. Skočil je z ladje, ki je plula prek oceana, ker je bil to edini način, da je odšel iz tedanje Sovjetske zveze, in tri dni plaval do filipinskega otoka. Imamo tudi velik val begunstva, o tem pa še ni veliko pravih prvoosebnih literarnih potopisov. Ljudje so se vedno premikali in potovali in to se ne bo nehalo, dokler bo ostajal človeški rod.«

/ Foto: Kristina Bursać Andrej Blatnik: »Zelo veliko zelo znanih svetovnih avtorjev je napisalo kakšen potopis.«