Črna karta
Ena smrtna žrtev
Od 11. do 17. decembra se je na slovenskih cestah zgodila ena smrtna prometna nesreča, v kateri je umrl en človek.
Letos so slovenske ceste zahtevale 79 življenj, v enakem obdobju minulega leta pa 83.
Sobota, 16. december – Enainšestdesetletni voznik traktorja je vozil po travniški makadamski poti v naselju Pance pri Ljubljani čez travnik, pri tem pa je traktor zaradi neprilagojene hitrosti na razmočenih tleh zdrsnil po travnati brežini in se večkrat prevrnil. Pri tem se je voznik tako hudo poškodoval, da je na kraju nesreče umrl.
Če tihotapljenje, ki je pogosto povezano s trgovanjem z ljudmi, vedno povezujemo s prečkanjem državnih mej, lahko trgovina z ljudmi poteka tudi le znotraj meja ene države. Trgovino z ljudmi pogosto opisujemo kot suženjstvo sodobnega časa, v sklopu katerega se žrtve izkorišča zaradi prostitucije ali drugih oblik spolnih zlorab, prisilnega dela, suženjstva, služabništva, za storitve kaznivih dejanj ali tudi trgovine z organi, človeškimi tkivi ali krvjo. Trgovina z ljudmi ima različne obraze in svoje žrtve izbira med različnimi, najpogosteje ranljivejšimi skupinami ljudi. Ena od ranljivejših skupin, ki se lahko znajdejo v krempljih brezsramnih trgovcev, so tudi migranti, begunci, prosilci za mednarodno zaščito in razseljene osebe. Tudi v teh primerih je zgodnje prepoznavanje žrtev ključnega pomena in omogoča takojšnjo pomoč in zaščito ter hkrati policiji in tožilstvu daje boljše možnosti za preiskovanje kaznivih dejanj in kaznovanje storilcev.
Če govorimo o trgovini z ljudmi v kontekstu državljanov tretjih držav, ki nezakonito prečkajo državne meje, ima prvi stik z njimi policija. Na generalni policijski upravi pojasnjujejo, da so policisti med opravljanjem postopkov pozorni na morebitne kazalnike trgovine z ljudmi, pri čemer so jim v pomoč postopki v priročniku o identifikaciji, pomoči in zaščiti žrtev trgovine z ljudmi, ki ga je sprejela medresorska delovna skupina za boj proti trgovini z ljudmi.
Projekt Društva Ključ
Kaj se zgodi, če enote na terenu med izvajanjem postopkov ugotovijo oziroma posumijo, da je med obravnavanimi ljudmi morda kdo žrtev trgovine? O tem obvestijo pristojni sektor kriminalistične policije, ki prevzame izvedbo nadaljnje aktivnosti tako glede obravnave suma kaznivega dejanja kot tudi postopkov z žrtvami. V preteklosti so policisti tudi pri nas že zaznali primere, v katerih so migranti navajali domnevno izkoriščanje na migrantski poti (Sirija, Libija, Turčija ...), česar pa policija z zbiranjem obvestil ni mogla potrditi. Enako ni bilo mogoče potrditi vseh elementov kaznivega dejanja trgovine z ljudmi. V postopkih pridobivanja mednarodne zaščite v azilnem domu poteka program PATS, ki ga izvaja nevladna organizacija Društvo Ključ – center za boj proti trgovini z ljudmi. Preventivni program PATS (gre za kratico iz angleškega poimenovanja Project against Human Trafficking and Sexual and Gender-based Violence) so v društvu pripravili že leta 2003 in ga tudi nekaj časa izvajali. Namen projekta je, da osebe, ki večinoma ne prepoznajo nevarnosti in posledic trgovine z ljudmi, ozavestijo in z ustreznim pristopom spodbudijo k aktivni udeležbi pri preprečevanju različnih oblik izkoriščanja. Širši cilj projekta je učinkovitejša prepoznava ranljivih skupin (potencialnih žrtev trgovine z ljudmi, spolnega nasilja ali nasilja po spolu), ki potrebujejo posebno obravnavo. Letos so projekt ponovno zagnali s ciljem informiranja prosilcev za mednarodno zaščito o pojavu trgovine z ljudmi. S kakšnimi ovirami se srečujejo pri delu? Praviloma so ljudje, s katerimi navežejo stik in govorijo o tej temi, zelo nezaupljivi tako do policije kot do drugih uradnih ustanov. Traja kar nekaj časa, da so predstavnikom društva pripravljeni zaupati svojo zgodbo, priznati slabe izkušnje. Vendar tudi v primerih, ko se približajo tej točki, do uradnega pregona praviloma ne pride, saj večinoma migranti želijo nadaljevati pot v Italijo, Francijo in Nemčijo ter se v Sloveniji ne želijo zadrževati ali ustaliti. Podana prijava pa bi pomenila natanko to: od njih bi zahtevala daljši postanek pri nas.
Kako v Društvu Ključ pristopijo do ljudi? »Prisotni smo na različnih izpostavah azilnega doma, kamor pridemo s prevajalci za različne jezike, in prosilcem dajemo informacije, kaj je trgovina z ljudmi, kaj vse zajema nasilje, kam se lahko obrnejo po pomoč. Ponudimo jih tudi razbremenilni pogovor in po potrebi, če se bolj odprejo o svoji izkušnji, še svetovanje.
Največji problem je, da jih večina kar hitro zapusti Slovenijo, tako da tudi če je kazalo, da bi bil kdo pripravljen več povedati, ga naslednjič, ko smo na lokaciji, ni več tam,« strne največje težave Manca Raušl, strokovna vodja programov v Društvu Ključ.
Zgolj tranzitna država
Tudi na policiji opažajo, da je za državljane tretjih držav Slovenija le tranzitna država, prek katere poteka pot domnevnih žrtev trgovine z ljudmi. V policijskih postopkih in tudi kasneje, ko se o trgovini z ljudmi že informirajo v programu PATS, se ne prepoznajo kot morebitne žrtve oziroma žrtve, posledično pa se niti ne zavedajo, da lahko postanejo žrtve trgovine z ljudmi tako v tranzitnih kot tudi ciljnih državah. Razlogov za to je več, med drugim je to povezano z načinom novačenja žrtev (obljube o boljšem življenju, delu, plačilu dolga potovanja …), s potrebami po storitvah žrtev trgovine v ciljnih državah in, ne nazadnje, tudi dejstvom, da so žrtve ranljive osebe, ki prihajajo iz vojnega ali socialno in ekonomsko šibkega okolja. Manca Raušl dodaja, da ne glede na izkušnje, ki jih delijo, vse spodbudijo, da naj v ciljni državi in takrat, ko bodo pripravljeni o svojih izkušnjah govoriti, poiščejo ustrezno organizacijo oziroma tam poiščejo primerno pomoč in podporo. »To je res pomembno. Če ne vedo, kje priti do pomoči, se lahko vedno obrnejo na nas in jim mi pomagamo poiskati sorodno nevladno organizacijo.« Osebi, ki je bila žrtev trgovine v tretji državi ali na poti pred prihodom v Slovenijo, pri nas ne pripada namestitev v varni prostor, saj je v Sloveniji namestitev v varni prostor pogojena s sodelovanjem z organi pregona, še pojasnjuje sogovornica. »Pri nas je policija tista, ki identificira žrtve trgovine z ljudmi. Če se potrdi, da je oseba žrtev trgovine z ljudmi, dobi tudi status žrtve trgovine z ljudmi, ampak v zadnjih letih konkretnega primera nismo imeli, da bi sploh izpeljali postopek.«
Praviloma so ljudje, s katerimi navežejo stik in govorijo o tej temi, zelo nezaupljivi tako do policije kot do drugih uradnih ustanov. Traja kar nekaj časa, da so predstavnikom društva pripravljeni zaupati svojo zgodbo, priznati slabe izkušnje.
Prisilno delo in izkoriščanje za prostitucijo sta še vedno najpogostejši obliki trgovine z ljudmi tako v Sloveniji kot tudi v preostali Evropi.
Kot še dodaja Manca Raušl, sledijo po pogostosti primeri prisilnih porok in tudi siljenje v izvajanje kaznivih dejanj, kar naj bi bilo tudi pri nas v porastu.
N