Slovenski jezik je bolj iskren kot angleški
Jon Vitezič predstavlja glasbeni prvenec, na katerem govori o zelo osebnih in ranljivih temah, kot sta prva ljubezen in prvo zlomljeno srce, pa tudi o duševnih bolečinah, s katerimi se je soočal kot najstnik
Da kri ni voda, dokazuje tudi sin pevca in kitarista skupine Društvo mrtvih pesnikov Alana Viteziča Jon Vitezič, ki je že ob koncu osnovne šole začel pisati pesmi, zdaj, pri dvajsetih, pa je izdal svoj dolgometražni prvenec z naslovom Mars. Na digitalnem albumu je 12 angleških skladb. Nekatere med njimi smo že slišali: Bleed, Mars in Jesus style, s katero se je lani predstavil v finalu oddaje Ema Freš. Poleg angleških skladb pa najdemo na albumu tudi vse tri skladbe, ki so izšle v slovenskem jeziku: Utrip, Pot na Mars in letošnjo uspešnico Vesolje za dva. Pesmi, ki plujejo med sodobnim harmoničnim popom in kantavtorstvom, sta posnela skupaj s Petrom Deklevo, ki je produciral Jonov avtorski opus in ustvaril svež glasbeni slog. Za končno glasbeno podobo albuma, ki je nastajal skoraj tri leta, pa je poskrbel Gregor Zemljič.
Zakaj ste se odločili, da so pesmi na albumu večinoma v angleškem jeziku in ne v slovenščini?
Na albumu se v večini pojavijo angleške skladbe, saj sem v času ustvarjanja albuma poslušal zgolj angleško glasbo, ki je name pustila velik vtis. Danes skladbe pišem predvsem v slovenskem jeziku oziroma vse, kar napišem v angleščini, skušam prevesti v slovenščino. Spoznal sem, da je slovenski jezik veliko bolj iskren in primernejši za slovenski trg. Pisanje v slovenskem jeziku pa mi je še vedno malo tuje in mi predstavlja velik izziv, zato je proces pisanja skladb malo daljši, kot je bil za prvi album.
Skladbe ste sicer napisali že pri 16 letih. Še vedno čutite oziroma razmišljate enako?
Kljub temu da sem pesmi napisal, ko sem bil praktično še otrok, se mi zdi, da so besedila dokaj zrela in se spogledujejo s tematikami, ki nas spremljajo vse življenje. Glede na to, da so pesmi zelo osebne, jih povezujem z določenimi spomini in mi ob poslušanju vzbudijo nostalgične občutke.
Album ste poimenovali po svojem psičku Marsu.
Navdih za ime albuma mi je dal moj pes Mars, vendar je bila odločitev zelo premišljena. Albume, ki bodo sledili temu, želim prav tako poimenovati po planetih, da ustvarim nekakšno svoje »osončje«. Mars je zelo slab kritik, saj ga glasba uspava in zaspi, še preden mu v celoti zaigram pesem. Zna pa biti tudi prava nadloga med snemanjem vokalov, saj se njegov lajež sliši po vsej hiši, tudi v mikrofonu v studiu.
Kako zelo pa vaju je glasba povezala z očetom Alanom?
Z očetom sva bila vedno zelo povezana, tako da glasba ni naredila bistvene spremembe v najinem odnosu, predstavlja pa še eno skupno točko. Ko pride do glasbe, je odličen mentor, saj ima vedno rešitev, ko naletim na kakšen problem. Zaveda se, da se je kot umetnik treba razvijati individualno, zato me pri ustvarjanju nikoli ne omejuje, le poda kakšen nasvet, če je ta potreben.
Ste že od malega poslušali njegovo glasbo in hodili na njegove koncerte ali se je ljubezen do njegovega in ustvarjanja Društva mrtvih pesnikov (DMP) rodila pozneje?
Oboževalec DMP sem že od mladih nog. Včasih sem bil prav malo obseden s skladbo Naftalin, ki sem jo poslušal in pel cele dneve. Vedno sem rad hodil na njihove koncerte, v zadnjih letih pa sem kdaj zaposlen tudi kot njihov »roadie«.
Kaj vaju z očetom poleg glasbe še povezuje?
Še en hobi, ki naju združuje, je tenis. Po kakovosti igre sva si zelo podobna, tako da je vedno huda bitka, ko igrava. Poleti na morju velikokrat igrava tudi namizni tenis. Tu pa sva rivala le, če oče igra z levo roko.
Menite sicer, da se vam je bilo zaradi znanega očeta lažje ali celo težje prebiti na sceno, da ste se morali bolj dokazovati kot drugi? Zagotovo ne škodi, da so ljudje že slišali za priimek Vitezič, vendar je ne glede na to še vedno najpomembnejša kakovost glasbe, ki jo ustvarjam. Prav tako sem si največ oboževalcev nabral na tiktoku, platformi, namenjeni generaciji, ki v večini ne pozna starejših izvajalcev.
Vas je očetova slava kdaj tudi obremenjevala?
Očetova slava me morda kdaj obremenjuje le mentalno, saj se začnem spraševati, ali je moj uspeh odvisen le od mojega priimka. Javno še nisem naletel na kakšno oviro oziroma se mi še ni zgodilo, da bi me kdo obsojal zaradi povezave z mojim slavnim očetom.
Sodelujete pa tudi s sestro Tio. Pri nekaj vizualnih podobah skladb je poskrbela za kostumografijo in masko, z vami v duetu pa je zapela božično skladbo Friend's Couch. Sta se vedno tako dobro razumela? Seveda se s sestro, kot se vsi drugi sorodniki, tudi kdaj spreva, vendar se mi zdi, da imava čudovit odnos. Moja sestra je glasbeno celo bolj nadarjena od mene, vendar si je izbrala drugo kariero. Vesel sem, da lahko z njo sodelujem in da vedno posname odlične spremljevalne vokale.
Kaj pa se pri vas posluša za božič? Po navadi ne poslušamo nič specifičnega, sploh pa smo malo naveličani vseh »zlajnanih« božičnih pesmi, ki vsak božič preplavijo radie. Če imamo prižgan radio, je ta zelo potiho nekje v ozadju. Kdaj si z družino malo za hec zavrtimo priredbe božičnih pesmi, ki smo jih posneli in objavili na youtubu pred nekaj leti.
Kljub temu da sem pesmi napisal, ko sem bil praktično še otrok, se mi zdi, da so besedila dokaj zrela in se spogledujejo s tematikami, ki nas spremljajo vse življenje.
Zapojete oziroma zaigrate tudi kaj v živo?
Za božič si od glasbe po navadi vzamem malo odmora. To je bolj navada za novo leto, ko s prijatelji priredimo karaoke.
Kaj še radi počnete v prostem času? Seveda bi resnico lahko malo priredil in vam naštel nešteto hobijev, ki jih počnem v prostem času, vendar je dejstvo, da se kdaj le želim spočiti od celega tedna. V takem primeru po navadi gledam filme, serije … Prosti čas namenim tudi druženju s prijatelji, ki me prav tako kot počitek napolnijo z energijo. Poleg glasbe hodim tudi na faks, kjer študiram grafični dizajn. Preden je to postala moja obveznost, je bil dizajn moj hobi, tako da imam tudi med šolanjem občutek prostega časa.
N