Maja Cimerman:
»V Ljubljani župan rad pove, da že imajo participativni proračun, čeprav ni tako.«
škim skupnostim), ki potem, glede na potrebe skupnosti, avtonomno izvedejo projekte. To seveda ni participativni proračun. Če je morda na začetku vpeljave tega procesa obstajalo nerazumevanje, kaj participativni proračun je, so takšne izjave danes samo še sprenevedanje,« meni Maja Cimerman.
Ključno pri participativnem proračunu je, pojasnjuje sogovornica, da je zanj vnaprej jasno določena višina proračuna. Občanke in občani nato ne oddajajo le predlogov, temveč imajo tudi končno besedo pri odločitvi, kateri izmed njih bodo izvedeni. Gre za vključujoč proces, ki sodelovanje omogoča vsakomur – tudi posamezniku brez povezav v krajevni skupnosti ali vaškem svetu ali z županom. Eden ključnih poudarkov je torej ta, da politični oziroma izvoljeni predstavniki v tem procesu nimajo odločevalske moči.
Maja Cimerman sklepa, da se nekatere občine vpeljavi participativnega proračuna izogibajo zato, ker to za njih pomeni dodatno delo, za katero nimajo zagotovljenih niti kadrov niti finančnih sredstev. Predvsem za manjše občine bi bila zato zelo dobrodošla podpora države.
Šerifi po zaupanje
Občani župane zelo pogosto označijo za šerife in lopove, zaupanje v politiko je šibko, udeležba na volitvah vedno nižja. Ali lahko participativni proračun izboljša takšno dojemanje lokalne politike? Maja Cimerman je prepričana, da lahko. »Participativni proračun s sabo prinese mnoge prednosti, saj si vsaka občina, ki del proračuna prepusti v upravljanje javnosti, na ta način pridobi njeno zaupanje in poveča legitimnost svojega dela. Občinsko delovanje postane bolj transparentno in dostopno, občanke in občani pa se počutijo bolj povezani z občino in se bolj vključujejo v občinske procese. Uvedba participativnega proračuna je za občino dobra tudi zato, ker preko pobud občank in občanov omogoča izboljšano zaznavanje lokalnih potreb in težav,« pravi sogovornica. Dosedanje raziskave so potrdile še, da taka oblika neposredne demokracije poveča tudi učinkovitost porabe javnih sredstev, zmanjšuje socialne razlike, občane spodbudi, da bolje ravnajo z infrastrukturo, občina pa se bolj enakomerno razvija.