Vsak pacient je zanj poseben junak
Profesor Uroš Ahčan v svojem knjižnem delu opozarja tudi na kirurge »psihopate«, ki jih je največ v lepotni kirurgiji
Priznani plastični in estetski kirurg Uroš Ahčan, priljubljeni redni profesor na Medicinski fakulteti v Ljubljani, avtor številnih strokovnih in poljudnih člankov in knjig, v svoji novi knjigi Skalpel odkrito in iskreno popisuje, kaj pomeni biti predan zdravnik in obenem človek, mož in oče. Pretresljivo in ganljivo piše tudi o pacientih, strokovnih dilemah in posegih, ki so se ga v dolgoletni karieri najbolj dotaknili, ter kritično razmišlja o sreči, lepoti, družbi, v kateri živimo, in stranpoteh zdravstvenega sistema.
Knjigo začenja z besedami: »Kirurgija je moja strast. Preoblikovanje telesa, povrnitev telesne celovitosti in skladnosti.« Uroš Ahčan pove, da ga je od nekdaj privlačila narava. »Ob vsakem sprehodu, jezeru in reki sem raziskoval, se čudil in se zabaval. Prav tako sem rad spremljal očeta in delal v domači delavnici. Tako sem pridobil ročne spretnosti in se veselil izdelkov iz lesa ali pločevine, umetnih muh, ki sem jih z natančnostjo mikrokirurga izdeloval iz najrazličnejšega perja ptic in dlak živali. Biologija je bila med mojimi najljubšimi predmeti v osnovni in srednji šoli.
Odnose do živih bitij sem gradil prek najljubše domače živali, udomačene kavke. Že kot otrok sem se čudil inteligenci te živali.«
Zato je za študij na prvo mesto postavil naravoslovje. Naredil je sprejemne izpite na veterinarski fakulteti in tudi medicini in se nato odločil za medicino. Že v drugem letniku študija pa je spoznal odličnega mentorja, profesorja Zorana Arneža. Ta mu je plastično kirurgijo predstavil na način, ki ga je povsem prevzel in zasvojil.
Luknja namesto nosu
Njegova iskrena pripoved o življenju kirurga odstira številne zgodbe. Nekatere so tako pretresljive in presunljive, da bralcu zmanjka diha, ko jih prebira. Zgodbe pacientov, ki so njegovi junaki in veliki učitelji življenja, niso zgodbe, ki bi prikazovale moč kirurgije in posameznika. »To so zgodbe, ki v vsej svoji luči pokažejo stiske in ranljivost človeka, moč usode in moč posameznika, trud tima. Govorijo o pomenu povezanosti, boja za zdravje, ki je osnovna in najpomembnejša vrednota. Pokažejo pa tudi požrtvovalno delo zdravstvenih delavcev, odlično organiziranost dežurne službe, ki je omogočala prav vsakemu posamezniku vrhunsko medicinsko obravnavo.«
Prav vse zgodbe so zapolnile več strani v njegovem albumu spominov. In prav te ga v težkih situacijah spomnijo, kaj so v življenju resnični problemi. Opozorijo ga, da se je vedno vredno boriti do zadnjega kančka upanja in iskati najboljše rešitve, tudi po novih, še neznanih poteh. Tako je neverjetna zgodba o pacientki, ki
ji je profesor Ahčan na novo naredil nos. Prišla je v ordinacijo, si odstranila silikonski nos, pod njim pa luknja … To je bil tudi zanj izjemen dosežek, prepoznan po svetu. Ob takih posegih se vzpostavijo tudi posebne vezi med pacientom in zdravniškim timom. Najpomembnejše pa je, da je bila to zgolj prva operacija, nato pa so uspešno opravili še dve takšni rekonstrukciji in pomagali še dvema obupanima pacientoma.
Pri vsakem kirurškem posegu, ki ga naredi, se zaveda, da bo moral ta človek, ko bo končano kirurško delo, živeti še naprej. Tudi to je spodbuda, da naredi vse, da bo imel bolnik še naprej kakovostno življenje. Mnogim ženskam je po odstranitvi dojk zaradi raka z rekonstrukcijo omogočil, da so ohranile svojo ženskost, svojo zunanjo podobo, ki nemalokrat prispeva tudi k večji samozavesti. Zdaj so te operacije že nekako rutinske, vendar ko je začenjal s tem delom, ni bilo tako.
»Vsakih 19 sekund ena ženska na svetu izve, da ima raka dojke. V Evropi več kot pol milijona žensk v enem samem letu. Skoraj polovica obolelih ostane brez dojke. Med njimi so tudi mnoge mlade ženske. Zato je tako zelo pomembno, da imajo najboljšo strokovno pomoč in psihološko podporo. Prav vsaka ženska, ki prehodi pot zdravljenja raka dojk in rekonstrukcije, je spoštovanja in občudovanja vredna oseba. Je junakinja, vredna odlikovanja,« pripoveduje kirurg in pristavi, da so s temi posegi začeli že njegovi učitelji.
»Največje delo je pri rekonstrukcij dojk naredil moj mentor, profesor Arnež, ki je uvedel tudi najkompleksnejše operacije rekonstrukcije dojk z lastnim tkivom. Slovenijo pa je na zemljevid mikrokirurgije postavil dr. Marko Godina. Mi nadaljujemo to delo in smo pri tem zelo uspešni. V Ljubljani je uspešnost mikrokirurških rekonstrukcij nad 99 odstotkov. Pomembno smo skrajšali čas posegov, imamo manj zapletov in razvijamo nove tehnike. Vsaki ženski ponudimo največ in najboljše možnosti, ki na svetu obstajajo. Pomagamo si s 3D-načrtovanjem in za oblikovanje uporabljamo kalup, ki ga izdelamo po sosednji, zdravi dojki. Smo ena od vodilnih držav v svetu na tem področju in naše znanje predajamo na najpomembnejših svetovnih kongresih.«
Estetska kirurgija ni zgolj zaslužek
Nekoč je bila ta specializacija zelo iskana zaradi izzivov, možnosti dela z mikroskopom in mikrokirurškimi instrumenti, prostega prenosa in oblikovanja različnih tkiv, povrnitve funkcije in estetike, tehnično zahtevnega zdravljenja kritičnih opeklinskih ran … Danes je v ospredju zanimanja estetska kirurgija. Ta lahko prinese bolj lagodno življenje in mladim hitrejšo finančno neodvisnost. Zato je zanimanje za plastično kirurgijo zelo veliko. Profesor Ahčan je že večkrat poudaril (nedavno tudi za Nedeljski dnevnik), da so med temi kirurgi tudi »psihopati«, torej takšni, ki hote ali nehote pri lepotnih operacijah naredijo katastrofalne napake.
»Estetski posegi so nepovratni, agresivni posegi v telo, zato mora vsaka oseba s kirurškim nožem, ki se podpiše kot 'estetski kirurg', imeti ustrezno izobrazbo, in ne zgolj nekajdnevni tečaj. Tudi pri estetski kirurgiji je potrebno poglobljeno znanje anatomije, celjenja tkiv, interakcij tkiva in tujih materialov, šivalnih tehnik, nežnega ravnanja s tkivi. Treba je poznati tudi vse tehnike reševanja morebitnih zapletov, uporabljati najbolj kakovostne materiale, posege izvajati v tehnično naprednih operacijskih dvoranah in zagotoviti strokovni nadzor pacientov po posegu,« poudarja.
Posebne rdeče luči, ki bi stala pred ordinacijo in opozarjala ljudi pred kirurgi, ki to niso, ni. Razvite države poskrbijo za svoje državljane z ustreznimi zakoni in pravili, ki jasno opredelijo, kdo in v kakšnih pogojih lahko opravi estetski (kirurški) poseg. »Vsi, ki opravljamo kirurške posege, imamo zaplete in vsi lahko naredimo napako. Večje ko je število posegov, večja je statistična verjetnost za zaplet. Toda obstajajo kirurgi, ki se imajo za supermane, in kirurgi psihopati, ki brez ustreznega znanja in z nizkimi moralno-etičnimi standardi opravljajo kirurške posege, ki imajo kratkoročne in dolgoročne negativne posledice za telo in psiho posameznika. Izdelujejo brazilske zadnjice, povečujejo dojke z ogromnimi silikonskimi vsadki, ustnice s trajnimi polnili vprašljivega izvora in izvajajo druge bizarne posege, ki ljudi spreminjajo v neprepoznavne posameznike, ki nato postanejo val ogorčenja in komentarjev na spletu,« je neprizanesljiv do takšnih »kolegov« tudi v knjigi.
Vedno več kirurgov drugih kirurških strok se kirurško preobrazi in izvaja postopke lepotne kirurgije zgolj z namenom dodatnega zaslužka. »Žal pa ta kirurška preobrazba prepogosto ni nadgrajena s poglobljenim znanjem, strokovnim preverjanjem in licenco. Po drugi strani se nihče od izobraženih estetskih kirurgov ne spogleduje s srčnimi operacijami in operacijami na debelem črevesu, ki nudijo slabo plačilo, pa čeprav predstavljajo ve
lik strokovni izziv. Žal kirurške preobrazbe večinoma potekajo v smeri manj zahtevnega in bolje plačanega dela. To pa slabi razvoj stroke, to onemogoča reševanje kompleksnih zdravstvenih problemov. To je v posameznih državah že pokopalo mikrokirurgijo in ohromilo področje rekonstruktivne kirurgije in replantacij, ki pa jih ljudje nujno potrebujejo,« opozarja in dodaja, da je po njegovem mnenju najpomembnejša prisega kirurga tista, ki jo da samemu sebi. Vsako jutro pred ogledalom. Na temeljih etike, morale, pravičnosti, razuma in časti.
Previsoki cilji storilnosti
V njegovih očeh je uspešen tisti človek, ki je neodvisen pri svojih odločitvah in dejanjih in o večini časa, ki mu je v življenju dan, odloča sam. »Po tej lastni definiciji sem daleč od uspeha ali vsaj velik del svojega življenja sem bil daleč stran. O mojem času so odločale želje in potrebe drugih ljudi. Postavljamo lepotne ideale, ki poganjajo lepotno industrijo, in posledično povzročamo telesne travme ljudem, mentalni in storilnostni ideali pa so še bolj nevarni. Za lepoto lahko do neke mere poskrbimo strokovnjaki medicinske stroke ali fotošopa. Toda kako rešiti osebnostne napetosti in težave pri previsoko postavljeni lestvici za storilnost ali mentalne sposobnosti? Rešujejo jih psihologi, psihiatri, tiso
če ton tablet in kapsul različnih barv in imen, energijske pijače in droge. Zaradi tudi umetno in namerno previsokih ciljev storilnosti in perfekcionizma ljudje žrtvujemo svoje duševno in telesno zdravje, spreminjamo svojo osebnost. Izgorevanje ima pandemične razsežnosti. In podoba izgore
lih ljudi je podobna pogorelemu gozdu. Ljudje postanejo neprepoznavni zombiji v človeški podobi. Na drugi strani pa raste in bogati industrija, ki skuša omiliti posledice ali preprečiti probleme. Kdor si ne vzame časa za svoj velnes, si bo prej ali slej primoran vzeti čas za zdravljenje bolezni.«