Otrok, ki je ubil otroka, ostaja v zaporu
Desetletna fanta sta leta 1993 mučila in umorila še ne tri leta starega Jamesa – Eden je že dolga leta na prostosti, drugi se še trudi priti na svobodo – Prošnjo za pogojni izpust so mu zavrnili
So zločini, ki se zapišejo v dušo naroda. Taki, ki jih nihče ne zmore pozabiti. Za Britance je to brutalni umor še ne triletnega Jamesa Bulgerja. Pred nekaj več kot tridesetimi leti sta ga iz nakupovalnega središča v kraju Bootle blizu Liverpoola ugrabila desetletna Jon Venables in Robert Thompson, ga zvlekla nekaj kilometrov stran, kjer sta ga mučila in umorila. Njegovo trupelce sta pustila na železniških tirih. Ko sta leta 2001 dopolnila osemnajst let, so ju izpustili iz zapora in ju opremili z novo identiteto, da bi lahko imela vsaj najmanjšo možnost za novo življenje. Thompson je priložnost izkoristil, nikoli več ni kršil zakona in je postal zgleden državljan. Če kaj takega sploh lahko rečemo za nekoga, ki je moril že kot otrok … Venablesu je očitno bila »usojena« drugačna pot. Za rešetkami se je znašel še dvakrat, nazadnje leta 2017, ko so na njegovem računalniku našli fotografije in posnetke spolne zlorabe otrok. V zaporu je še danes. Zadnje mesece je ponosno razglašal, kako je končno rehabilitiran in pripravljen na življenje na prostosti. A sredi decembra so prošnjo za pogojni izpust 41-letniku zavrnili. Po neuradnih informacijah britanskih medijev je ob prejemu novi
ce izgubil živce. Njegovo kričanje se je slišalo daleč naokrog.
Ostaja nevaren za družbo
Britanski mediji so v začetku decembra poročali, kako je Venables članom odbora za pogojni izpust zagotovil, da je postal drugačen človek, da se je spremenil, da ni več takšen, kot je bil. Odbor se je po dveh tednih razprave soglasno odločil, da mu ne verjame. Da po njihovem ostaja nevaren za družbo, zlasti za otroke, ter da ga pač ne morejo izpustiti. Predstavnik je za Daily Mail pojasnil, da je odbor preučil številne dokaze, tudi poročila iz časa umora, morebitne vedenjske spremembe morilca skozi vsa ta leta, upoštevali so še, koliko življenj je uničil s svojimi zločini. Prebrali so več sto strani različnih dokumentov in listin, zaslišali pravosodne policiste, psihologe, psihiatre, sorodnike žrtve. Odločitev je pozdravil pravosodni minister Alex Chalk: »Barbarski umor malega Jamesa je bil zločin, ki je pretresel ves narod. Varnost ljudi mora vedno biti na prvem mestu, zato sem tudi sam nasprotoval pogojnemu izpustu.« Zadovoljna je bila tudi družina umorjenega Jamesa. »Morilec mojega otroka ne bi smel nikoli svobodno zadihati,« je bila jasna dečkova mama Denise Furges. »Borila sem se za pravico, za to, da sinčkov morilec ostane v zaporu. Da res ostaja za rešetkami, je nekaj najboljšega, kar se mi je zgodilo v 30 letih. Na smrt me je bilo strah, da bi eden najzlobnejših ljudi lahko spet prišel med ljudi,« je še povedala. Prepričana je, da rehabilitacija pri njem ni mogoča, kar da je dokazal tudi s kaznivimi dejanji, ki jih je zagrešil v odraslosti. Ob odločitvi sta si oddahnila tudi Jamesov oče Ralph in stric Jimmy. Vsi so na isti valovni dolžini – Venables, ki je zanje pošast, mora do konca življenja ostati zaprt.
Novo ime in detektor laži
Če bi ga izpustili iz zapora, bi tako kot že pred leti Venables najverjetneje še enkrat dobil novo ime. Tako širša javnost sploh ne bi vedela, kje živi in kdo je. Že ob izpustu leta 2001 je moral biti nenehno v stiku z nadzornikom za pogojni izpust, moral ga je obvestiti, če je dobil službo, in ga prositi za dovoljenje za potovanje iz Velike Britanije. Obvestiti ga je moral tudi, če je zapustil okrožje ali če je prespal v hiši, v kateri živi otrok mlajši od 16 let, ali pa če se je družil z nekom, mlajšim od 12 let. Redni obiski pri forenzičnem psihologu so bili obvezni, ni pa smel imeti stika s sostorilcem Robertom ali družino umorjenega dečka. Pravila bi bila ob morebitnem tokratnem izpustu še strožja. Po oceni britanskih strokovnjakov verjetno najstrožja v zgodovini britanskega pravosodnega sistema. Verjetno bi moral večkrat opravljati teste z detektorjem laži, imel bi omejitve pri uporabi interneta, s čimer bi mu onemogočili dostop do gradiva z zlorabo otrok, ob določeni uri bi moral biti doma. Morda sploh ne bi smel imeti telefona ali računalnika, zagotovo pa ne bi smel živeti blizu šole. Problem bi seveda nastal, ker ga nihče ne bi mogel nenehno nadzorovati, kar pomeni, da bi stroga pravila vendarle lahko kršil in jo verjetno odnesel brez kazni. Oče umorjenega dečka se je sicer dolgo boril, da bi dosegel objavo novega imena morilca njegovega sina. Sodišče mu tega ni dovolilo, saj bi ostajala velika verjetnost, da bi Venablesu v tem primeru nekdo nekaj storil, ga napadel ali pa ga celo ubil. V javnost so leta 2019 prišle informacije, da so britanske oblasti razmišljale celo, da bi ga poslale živet v Kanado, Avstralijo ali na Novo Zelandijo, kjer skrivanje njegove identitete ne bi bilo tako zelo naporno in obenem drago – na račun britanskih davkoplačevalcev, seveda. Z Nove Zelandije so kaj hitro sporočili nazaj, da mu zaradi kriminalne kartoteke vstopa v državo ne bi odobrili, tako da naj se sploh ne trudijo z vlogami.
Najmlajša morilca v moderni zgodovini
Desetletna Robert in Jon sta še ne tri leta starega Jamesa v nakupovalnem središču ugrabila 12. februarja 1993, ko ga je mama le za hip izpustila iz oči. Sodeč po posnetkih nadzornih kamer sta kar nekaj časa opazovala otroke, videti je bilo, kot da izbirata primerno tarčo. Kasneje je eden od njiju povedal, da je bil prvotni načrt tak, da bi otroka potisnila na prometno cesto. Očitno sta si premislila, saj sta Jamesa peljala stran. Na štirikilometrski poti do kraja umora sta ga vrgla na glavo in ga poškodovala, več deset ljudi pa ju je videlo z malčkom, ki je na ves glas jokal. Zlagala sta se, da je njun brat ali da se je izgubil in ga peljeta na policijo. Nihče se ni vmešal. Blizu pokopališča se je njihova skupna pot končala. Napadla sta ga, ga brcala, skakala po njem, ga obmetavala s kamenjem, nato pa mu na glavo vrgla desetkilogramski kos železniškega tira. Patolog je odkril kar 42 različnih poškodb. Truplo sta položila na tračnice in upala, da ga bo povozil vlak, policija pa bo mislila, da je šlo za nesrečo. Vlak je njegovo trupelce res razklal. Dva dni kasneje so ga med igro našli lokalni otroci. Policija je kaj kmalu ugotovila, da ni šlo za nesrečo, desetletnika so aretirali ter ju prek bioloških sledi povezali z umorom. Javnosti njunih imen niso razkrili, na sojenje sta čakala v osamitvi. V njuni skupnosti se je vendarle razvedelo, kdo sta. Njuni družini so po grožnjah s smrtjo preselili na drug konec države.
Po navedbah strokovnjakov sta oba fanta vedela, kaj počneta, oziroma sta se vsaj zavedala, da to, kar počneta, ni prav. Tožilstvo se je v večji meri naslanjalo na posneto zasliševanje fantov, skupno okoli 20 ur. 24. novembra leta 1993 so ju spoznali za kriva, z enajstimi leti sta postala najmlajša obsojena morilca v moderni zgodovini britanskega pravosodnega sistema. »Zagrešila sta zločin, ki mu ni primere. Bila sta premetena, zlobna, barbarska,« je ob razsodbi komentiral sodnik Michael Morland. Obsojena sta bila na nedoločeno število let zapora oziroma prevzgojnega doma, odsedeti pa sta jih morala najmanj osem. Proti koncu sojenja je tudi dopustil, da mediji izdajo imeni dečkov, češ da je bila pravica javnosti pomembnejša od pravice obtoženih. Spodbudil je k strokovni razpravi o zločinih mladoletnikov, kasneje pa se je izkazalo, da se premalo govori tudi o tem, kaj z otroki narediti, ko kazen odslužijo.
Ko sta že bila zaprta, je na tisoče ljudi podpisalo peticijo, naj ju za zapahi zadržijo najmanj deset, če ne celo petnajst let. Želja ljudstva je bila sprva sprejeta, fanta bi tako lahko prišla na prostost šele pri starosti 25 let. A so odločitev razveljavili z razlogom, da ima samo sodnik pravico, da odloča o najnižji kazni, ki jo mora obsojeni preživeti v zaporu. V javnosti se je razvila tudi debata o tem, kako slab vpliv imajo na otroke videoigre z nasilno vsebino ali pa filmi. Fanta sta bila zaprta v različnih domovih, družina ju je obiskovala, učila sta se, imela pa sta tudi nekaj težav. Oba sta trpela za posttravmatsko stresno motnjo, še posebno Venables je imel grozljive nočne more o umoru. Junija 2001 so fanta izpustili. Britanski mediji so poročali, da je bil postopek zatem videti, kot bi ju dali v program za zaščito prič.