Počaščen, da je bil tretji človek olimpijade
Janez Pavčič je bil štirikrat na olimpijskih igrah, enkrat kot tekmovalec, dvakrat kot trener in v Sarajevu kot vodja tekmovanja
Za nekdanjega olimpijca je pričakovati sledi zdravega športnega duha, pa naj gre za telesne ali značajske lastnosti. Te je opaziti tudi pri najstarejšem še živečem slovenskem olimpijcu, 95-letnem Janezu Pavčiču. Neposrednost, ravno dovolj kritičnosti in zagnanosti, poštenost, iskrenost in strast, ki so ga zavezale športu ter aktivnost vse do pozne starosti. Šele pred nekaj leti je tekaške smučke postavil v kot, ne pa tudi ponija na dveh kolesih. Tega ima vedno pri roki in z njim se redno vozi po Ljubljani in v trgovino. »Napočil je čas, da začnem paziti na kolena,« šaljivo pripomni, »ko pa sem vendar v svojem življenju pretekel mnogo mnogo kilometrov.« Ne le kot tekmovalec, tudi kot dolgoletni trener in nato ljubiteljski športnik, ki je svojo ljubezen do teka na smučeh prenašal na mlajše generacije, z bratom Cvetom in nekaterimi drugimi posamezniki, tudi Tonetom Fornezzijem - Tofom, pa so poskrbeli, da so ta šport začele gojiti tudi množice.
Od miličnika do športnika
Janez Pavčič pripada tisti povojni generaciji športnikov, ki je kovala tla slovenskemu zimskemu športu in vsem kasnejšim športnikom. Otroštvo in mladost sta ga izoblikovali, vojna, ko je šel v partizane, dokončno utrdila v nekaterih prepričanjih. Rojen je bil v zavedni slovenski družini v Hraščah pri Postojni, način življenja njegovih staršev pa je bil najboljši nauk, ki so ga otroci prejeli od njih. Hrašče so bile takrat del Italije, toda ko je njegov oče dobil ponudbo za čevljarja v Podbrezjah na Gorenjskem, je družina pripravila kovčke in odšla v Jugoslavijo. »Oče je bil pravi narodnjak in je rekel: 'Dokler bom živ, italijansko ne bom govoril.' Danes je to težko razumeti, toda če bi vedeli, kaj smo Primorci preživeli pod Italijani, bi ga lažje razumeli. Zaradi te njegove načelnosti ga izjemno cenim,« pravi Pavčič. Po petih letih se je družina ponovno preselila, tokrat na Unec, kjer so prav tako potrebovali čevljarja. Sedem otrok je bilo pri hiši, Janezov oče je namreč poleg petih svojih otrok pod streho vzel še dva. »Čeprav je na leto naredil morda le dva ali tri pare novih čevljev, preostale pa bolj krpal kot ne, se nam nikoli ni zdelo, da smo revni. Pa smo bili za današnje razmere izredno revni. Jedli smo joto in krompir, vzredili enega prašiča na leto, ko je mama v nedeljo skuhala juho, smo tisto meso žvečili še ves teden. Toda besede 'reven' nismo poznali,« potrdi Janez. Tudi to, da so bili nekdaj bolj lačni kot siti, je morda tisto generacijo kasneje naredilo lačno zmag.
Kot številni fantje je šel v partizane, bil je v Dolomitskem odredu 9. korpusa, in se po vojni preselil v Ljubljano. Domotožja po rodni Primorski ni preveč čutil. »Če imaš več domov, potem nimaš domotožja,« reče.
Kot otrok je želel postati strojni inženir, toda vojna je vse spremenila in ga usmerila v policijo, takratno ljudsko milico. Policistov je namreč primanjkovalo. V sklopu službe je v delo vpeljal celo Janeza Zemljariča, kasnejšega politika. »Šest mesecev sem ga učil raznih stvari o policiji, nato pa ga nekega dne ni bilo več v službo. Potisnili so ga v politiko, jaz pa sem ostal v športu in prometu,« se spominja.
Biti najboljši
Šport je imel od nekdaj rad. Kot vsi otroci je igral nogomet, nato se je ukvarjal z atletiko. V začetku 50. let prejšnjega stoletja je imel celo slovenski rekord na 3000 metrov z ovirami. Toda Janez je bil bolj kot človek zaprtih objektov človek narave. »Pretesno mi je bilo tam,« zatrdi. Dokler mu ni zdaj že pokojni kolega rekel, da je rojen smučarski tekač, in ga prepričal, da je opustil atletiko in začel trenirati smučarski tek.
Že prvo leto je bil na slovenskem prvenstvu sedmi in tam je dobil tudi spodbudo za naprej. Kasneje je postal sedemkrat državni prvak na 15 kilometrov in prav tako sedemkrat prvak na 30 kilometrov. Tekmoval je tudi v štafeti, dvanajst naslovov državnega prvaka je pobral, tudi v ekipi z bratom Cvetom, Tofom in nedavno preminulim Bogdanom Svetom, očetom Mateje Svet. Bil pa je celo med prvimi slovenskimi biatlonci in prav tako državni prvak v biatlonu. Ljubezen in strast do športa sta mu ostali do danes, verjame, da sta bili razlog, da je prilezel tako daleč, kot je. »Včasih smo tisti, ki smo prišli zraven, hoteli biti dobri in najboljši, ne pa povprečni. Denar ni igral nobene vloge, ker ga ni bilo. Zdaj se mi zdi, da je ta želja med mladimi z redkimi izjemami uplahnila. Kot da nimajo nobenih ambicij več,« reče.
Njegov pet let mlajši brat Cveto je bil prav tako smučarski tekač, ki ga je poklicna pot odpeljala na fakulteto za šport, kjer so šla skozi njegove roke najbolj eminentna rokometna trenerska imena. Z bratom sta bila tudi tekmeca, kdaj je Janez ugnal Cveta, kdaj pa Cveto Janeza, a le za nekaj stotink, kajpada. Toda v štafeti sta bila tim in tako je bilo tudi na olimpijskih igrah leta 1956 v Cortini D'Ampezzo.
To so bile prve in edine Janezove igre, ki se jih je udeležil kot tekmovalec. Bil je petnajsti v teku na 15 kilometrov. Kasneje je bil štirikrat na olimpijskih igrah kot trener tekačev, dvakrat v Innsbrucku, Grenoblu in Saporu. »Bil sem najstarejši med tekači in ker nismo imeli trenerja, sem bil določen, da bom vodil jugoslovansko tekaško reprezentanco,« pove.
Zvestoba Sarajevu
Leta 1984 je še četrtič sodeloval na olimpijskih igrah, v Sarajevu in kot vodja tekmovanja za tekaške proge. Bil je tretji človek olimpijade. »Bil sem še trener, ko me je poklical Sveta Dragović, krasen človek, in dejal, da smo dobili organizacijo olimpijskih iger in da potrebujejo človeka, ki bi prevzel in uredil proge na Igmanu. To je planina nad Sarajevom, kjer ni bilo nič, le cesta in dom, potem pa smo tam izvedli vse klasične discipline, vključno s kombinacijo,« pripoveduje Janez Pavčič.
Prizna, da je bil počaščen, da je bil poklican za tako pomembno nalogo. Takrat so ga namreč tudi vabili, da bi prevzel vlogo trenerja biatloncev, a jo je moral zavrniti. »Bil sem prestar za trenerja, takega, kot bi si oni želeli, pa še zvestobo Sarajevu sem obljubil.« Pet let so trajala dela na Igmanu. »Veste, da nisem imel nobene pogodbe? Včasih mi kdo reče, pa si ja enega volkswagna pripeljal domov, ker so jih takrat izdelovali v Bosni. Nič nisem dobil za Sarajevo.«
Časi so bili pač precej drugačni kot danes, ko si je težko predstavljati, da v športu ne bi bilo denarja. Da bi kot državni prvak prejel kaj drugega kot pokal, ni niti pomislil. Niti počitnic v Portorožu? »Haha. Dajte no, kje pa,« se iskreno nasmeje. »Dobil sem 34 pokalov kot tekmovalec, vendar nimam nobenega več. Smučarski klub Enotnost, katerega član sem bil, je bil denarno reven. Ko so priredili tekmovanje, jim je navadno zmanjkalo denarja za pokale. Pa sem dal svoje zmagovalcem in tako so šli naprej. Pa saj meni niso nikoli kaj veliko pomenili. Vse sem dal naprej, razen enega, ki stoji v kmečkem turizmu Obolno, kamor rad zahajam. Tam je v enem kotu leseni pokal z mojo figuro, v drugem pa bogec.«
Rojstvo poldrsalnega koraka
Na sarajevskih olimpijskih igrah je bil odgovoren za tekaška in biatlonska tekmovanja ter za kombinacijo. Da je bilo dela ogromno, pove že dejstvo, da v času olimpijade sploh ni šel v Sarajevo, ampak je bil dan in noč prisoten na terenu na Igmanu. »Ob enajstih zvečer sem šel pogledat, kakšno bo vreme. Zjutraj ob petih sem zbudil Avstrijca, da sta uredila proge, kajti med peto in sedmo se proge najlepše delajo, ker sneg malo pomrzne. Za
»Včasih smo tisti, ki smo prišli zraven, hoteli biti dobri in najboljši, ne pa povprečni. Denar ni igral nobene vloge, ker ga ni bilo. Zdaj se mi zdi, da je ta želja med mladimi z redkimi izjemami uplahnila. Kot da nimajo več nobenih ambicij.«
vse drugo pa se moramo zahvaliti ne vem komu, vremenarjem morda, kajti imeli smo 14 dni res krasnega vremena. Zadnji dan olimpijade je nato po dolini Neretve zapihal fen in začelo je teči z vseh streh. Zadnja tekma pa je bila končana ob enajsti uri.« Časa za stres ni bilo. Kadar je človek v polnem pogonu, težko misli na stres, občutijo ga tisti, ki preveč razmišljajo, odvrne Pavčič. Ko pa se je moral ukvarjati s tisoč in eno stvarjo, tudi sankači, ki so uničili že urejeno progo, ali rumenimi packami ob progi. Je pa stresne situacije doživljal pred samimi olimpijskimi igrami, kajti še dve leti pred velikim dogodkom na Igmanu ni bilo niti krpe snega ob takem času, ko so nato potekale tudi olimpijske igre. »Ko sem vprašal, kaj bomo naredili, če ne bo snega, so mi kratko malo odgovorili: 'Nema problema, bomo pa s Treskavice, kjer je cesta, vozili sneg.' Toda tista cesta je bila makadamska, kar pomeni, da bi oni vozili sneg, pomešan s peskom. Pet kilogramov sem shujšal tisto leto, naslednje pa še pet.«
V Sarajevu se je rodil poldrsalni korak. »To pomeni, da z eno nogo brcaš vstran,« pojasni Pavčič.
»Ni bilo dobro, da so ga dovolili, saj sta prva dva, ki sta to delala, tudi zmagala. S klasično tehniko ne gre tako hitro. Naslednje leto je bilo svetovno prvenstvo v Avstriji in že je bil dovoljen drsalni korak.«
Pavčič se spominja, da so se takrat pojavila vprašanja, ali ne bo več klasičnega smučarskega teka, ampak bo šel razvoj le v smer drsalnega koraka in drsalne tehnike. »Rekel sem, da si dam vse noge odrezati, da Skandinavci ne bodo opustili klasike. To je vendar osnovni tekaški korak. Nekdo, ki ni tekmovalec in gre na Vršič, mu bo z drsalnim korakom hitro zmanjkalo energije, s klasičnim pa bo prilezel do vrha. To skušam razložiti ljudem. In pri tem je tudi ostalo.«