Veščina, ki rešuje življenja
Si lahko predstavljate, da nemočni stojite ob strani, medtem ko nekdo, ki ga imate radi, ali pa neznanec umira pred vašimi očmi? Statistika pravi, da se približno 60 odstotkov primerov srčnega infarkta, ki se konča s srčnim zastojem, zgodi v prisotnosti osebe, ki bi, če bi znala izvajati kardiopulmonalno oživljanje, način zagotavljanja prve pomoči, lahko rešila žrtev. Približno dve tretjini smrti zaradi zastoja srca se zgodita, preden žrtev pride v bolnišnico.
V preteklosti so bile tehnike prve pomoči preveč zapletene, sčasoma pa so jih poenostavili. Upoštevati je treba tri stvari:
– dihalno pot (dvignite spodnjo čeljust, da odprete dihalno pot),
– dihanje (ko je dihalna pot odprta, z dvema prstoma druge roke stisnite bolniku nosnici in dvakrat počasi vpihnite zrak v usta, dokler se prsni koš ne začne napihovati),
– krvni obtok (15-krat pritisnite na sredino prsi, med bradavicama, da spodbudite kri, da kroži po telesu). Najprej ugotovite, ali je oseba nezavestna. Nato se prepričajte, da ne diha in da nima utripa (s palpacijo karotidne arterije na obeh straneh vratu). Takoj pokličite 112 ali naj to stori kdo drug.
Žrtev položite na hrbet in začnite izvajati prvo pomoč v zgoraj opisanem vrstnem redu. Po štirih popolnih ciklih vpihov zraka in pritiskov znova preverite utrip, in če je prisoten, preverite dihanje. Če je pulz, spontanega dihanja pa ni, nadaljujte poskuse vzpostavitve dihanja ob stalnem spremljanju pulza – če sta prisotna oba, lahko oživljanje prekinemo, vendar moramo pogosto preverjati pulz in dihanje, ker lahko poškodovancu zastane srce. Kardiopulmunalno oživljanje kupi čas. Čeprav tudi najbolje izvedeno oživljanje ne more vzdrževati ravni krvnega obtoka, ki jo zagotavlja srce, dovaja možganom pa tudi drugim vitalnim organom kisik, potreben za vzdrževanje življenja, dokler ne pride nujna medicinska pomoč z defibrilatorjem. V večini primerov je čas, potreben za prihod reševalnega vozila, od deset do dvajset minut. Brez oživljanja ni upanja na preživetje. Možgani začnejo odmirati štiri minute po prekinitvi cirkulacije, po desetih minutah, tudi če je osebo mogoče oživiti, pa bo poškodba možganov znatna.
Odveč je skrb, ali je oživljanje pravilno izvedeno. Vsak poskus je boljši kot noben. Če je treba izbirati med poškodbami, ki nastanejo zaradi nepravilne prve pomoči, kot je na primer zlomljeno rebro ali poškodovana pljuča, in smrtjo, je prava izbira očitna. Dovolj je že samo odpreti dihalno pot, tako da nagnete čelo nazaj in dvignete spodnjo čeljust, medtem ko žrtev leži na hrbtu. Pomagajo tudi pritiski na prsni koš. Ko se odrasel človek zgrudi s srčnim zastojem, je kisik v krvi na voljo le tri do štiri minute, in če ta kisik kroži po telesu s pomočjo pritiskov na prsni koš – dokler ne prispe pomoč –, to lahko zadostuje za rešitev žrtve.
Poleg skrbi, da morda izvajajo oživljanje na »napačen« način, se mnogi morebitni reševalci bojijo izpostavljenosti resnim boleznim, kot so aids, hepatitis in tuberkuloza, med dajanjem prve pomoči usta na usta, zlasti če je žrtev neznana oseba. A za zdaj ni znanih primerov prenosa tovrstnih okužb med kardiopulmonalnim oživljanjem. Če pa ima oseba, ki pomaga, v ustih ali okoli njih odprto rano, se je težko odločiti za osebni stik. V tem primeru se ponesrečencu lahko vsaj odpre dihalna pot in začne stiskanje prsnega koša.