Epska razsežnost absurdnih zapletov

Ko paranoičnemu in čudaškemu Beauju nenadoma umre mama, se mora anksiozni moški soočiti s svojimi najtemnejšimi strahovi

Blaž Setnikar je gledališki igralec, član igralskega ansambla Prešernovega gledališča Kranj, širša javnost pa ga je v zadnjih letih spoznala tudi na filmskih platnih in malih zaslonih, kjer je nastopil v priljubljenih televizijskih nadaljevankah Najini mostovi in Reka ljubezni. Še vedno je razpet med gledališčem in filmom, nastopa v več predstavah, najnovejša je Harun in morje zgodb, v kino pa letos prihajata dva filma, v katerih je igral, Opazovanje in Zbudi me. Zaradi obilice dela si je v zadnjem času komaj uspel pogledati kakšen film, na čakalni listi se jih je zato nakopičila cela vrsta. Toda eden zadnjih je bil Beau se boji.

»Film me je pritegnil s svojo zgradbo, epsko razsežnostjo absurdnih zapletov in živahno melodiko. Priporočam ga gledalcem s toleranco do črnega humorja in abstrakcije. Mene je kot rollercoaster (vlak smrti) premetaval od neprijetnosti in gnusa do izbruhov smeha ob mestoma grotesknih situacijah ali slapstickovskih vložkih,« nam je povedal Blaž Setnikar.

Beau se boji bi lahko bil komedija, tudi grozljivka, gotovo pa ga lahko potisnemo v žanr misterioznih filmov. Zgodba govori o paranoičnem, čudaškem in osamljenem hipohondru Beauju Wassermanu, ki živi v nevarni newyorški soseski, kjer vlada kaos kot v njegovi glavi. Vse življenje živi v strahu pred smrtjo. Toda ko njegova posesivna mama, ki ga obsipava z ljubeznijo, nenadoma umre, napoči trenutek, ko se sooči s svojimi najtemnejšimi strahovi in poda na pustolovsko, kafkovsko odisejado. Beau se mora spopasti z globoko zakoreninjenimi fobijami, spoprijeti s hudimi občutki krivde in soočiti z mamo, katere ljubezen je bila v njegovem primeru peklenska past. Ko zdravila ne delujejo več, se Beau boji, saj se vesolje zaroti proti njegovi osamosvojitvi. Mu bo uspelo? »Odgovor na to, kaj pravzaprav gledam, se plete neprestano do konca. Vsekakor pa je dobrodošlo za trening gledalskega razpona, če se včasih prepustimo kreacijam, ki so nejasne, izven meja varnosti in pričakovanega loka zgodbe. Umetnost mora biti kdaj tudi neudobna,« je dejal Blaž Setnikar o morda najbolj bizarnem filmu lanskega leta.