Šahovnica iz lecta za Garija Kasparova
Hrabroslav Perger je kot otrok padel v vročo maso za bonbone, a ga to ni odvrnilo od tega, da ne bi nadaljeval tradicije medičarstva in svečarstva, ki jo ohranjajo že od leta 1957
»Poglejte to šahovnico. Bi rekli, da je iz lecta? Naredili smo jo svetovnemu šahovskemu velemojstru Gariju Kasparovu. Sem mu rekel, da če bo slabo 'špilal', bo pa lahko kar kraljico pojedel, saj je iz keksa,« se v svojem slogu iskrivih domislic, ki mu jih ne zmanjka, zasmeji Hrabroslav Perger, gonilna sila Medenega raja, kjer ohranjajo tradicijo medičarstva in svečarstva že od leta 1757. »Jaz sem osma generacija, moji otroci so deveta,« nam hiti pripovedovat in pokaže na družinsko fotografijo v hiši, ki je hkrati tudi muzej in kjer sprejemajo skupine obiskovalcev, ki si želijo pobliže spoznati to izjemno kulturno in umetniško obrt, ki jo je mogoče videti le še redkokje. Pergerjevi so najbolj znani lectarji v Sloveniji. »Vsak lectar je moral znati izdelovati lect, medenjake, sveče, medice in seveda bonbone,« je razlagal Hrabro Perger, neustavljiv vir izjemnih zgodb, ki jih človek posluša z odprtimi usti. Tako je ena od resničnih ta, da bi ga bonboni skoraj stali življenje. Ko je bil star štiri leta, sta se z devetletnim bratom Mitjo igrala na dvorišču. Njuna mama in oče sta medtem v kotlu kuhala maso za bonbone, ki mora imeti 300 stopinj. Ko sta jo hotela odnesti v delavnico, da bi začela delati bonbone, se je mama na kotlu opekla in maso sta zlila po tleh. Hrabroslav, ki ga je lovil brat, ker mu je spustil ujete muhe, je padel v maso. »Oče Rudi me je z golimi rokami reševal iz mase. Dobil je hude opekline po rokah, jaz sem bil več mesecev v komi, na telesu pa sem imel izbokline kože in sladkorne mase. Na glavi sem imel pa toliko mase, kot bi imel še eno glavo. Vsi zdravniki so se čudili, da sem sploh preživel, in nihče si dolgo ni upal odtrgati te mase iz glave, no, potem pa se je zdravnik le opogumil,« je razlagal. A to ga ni ustavilo, da ne bi tudi on nadaljeval družinske tradicije izdelovanja lecta in bonbonov. Po istih receptih, po katerih so jih kuhali njegovi starši in pred njimi njihovi predniki.
Pergerjevi izdelki so narejeni iz posebnega medenega testa. Preden jih začnejo izdelovati, testo najmanj 30 dni počiva v 250 let starih hrastovih čebrih. V suhem prostoru se ohranijo več kot 50 let. In nekateri imajo še starejše, izvemo kasneje v delavnici, a še pred tem prisluhnimo Hrabroslavu, ki nam o prav vsakem izdelku, ki ga imajo v svoji muzejski zbirki, pove celo pripoved. In teh ni malo. Najmanj za celo knjigo in ta bo 20. marca res tudi izšla, v njej pa bo Hrabroslav Perger opisal še marsikaj, za kar nam bo v tem prispevku zmanjkalo prostora.
Vsak medičar tudi svečar
»Poglejte, na tej stari fotografiji so naši predniki, ko so prodajali na sejmih na stojnici lectarske izdelke. Pet jih je prodajalo, pa so težko vsem ustregli, toliko je bilo povpraševanja,« se iskrivo zasmeji sogovornik, ki ima v sebi tudi sila veliko pesniško žilico; spisanih ima že več kot 15.000 različnih verzov. »Na mladih svet stoji, čez modrosti stare je pa ni,« je le ena, ki jo mimogrede navrže, ko nas pospremi k zvoncu želja, kjer vodja trikrat pozvoni in dobro energijo cela skupina dobi. »Veste, mi smo palček, mi smo družinsko podjetje, ne moremo se primerjati z multinacionalkami. Ko nam kdo na primer reče, da bi imel 50.000 naših medenjakov, to ne gre. Vsak medičar mora biti obvezno tudi svečar. To je povezano. Mi sodelujemo s čebelami pri vseh naših izdelkih: od lecta, medenjakov, medenega šampanjca do bonbonov, vosek je pa za sveče. No, danes je klasičnih sveč veliko manj, včasih je bilo tega ogromno. Na vsakem oltarju se
je točno vedelo, koliko mora biti voščenk,« se spominja, a v isti sapi doda, da so se usmerili v posebne, energetske sveče, ki so ročno izdelane iz naravnega čebeljega voska kranjske sivke. Cvetni prah, ki ga čebele nabirajo od Alp do Jadrana, je izjemen zaradi svojih zdravilnih eteričnih olj in sestavin. Zaradi edinstvene oblike energetske sveče ves čas vibrirajo in oddajajo eterična olja, zato jih ni treba prižigati. Tako čistijo bivalni prostor in ga polnijo s pozitivno energijo. Znanih osebnosti, ki imajo svečo, izdelano pri Pergerjevih, je ogromno. Ko jih je obiskal, si jo je na primer izbral Luciano Pavarotti. Pa dalajlama z menihi, ki so bili prav tako pri njih v Slovenj Gradcu. »Poglejte, dalajlama se je vpisal tudi v našo knjigo,« odpre debelo rjavo knjigo vtisov obiskovalcev, v kateri skrbno beležijo vsakega, ki jih obišče. Opojni vonj, ki se širi po prostoru, izhaja ravno iz teh energetskih sveč. Hrabroslav Perger nam razkrije, da vsebujejo poseben medeni parfum, ki je družinska inovacija in edinstven na svetu. »Za en liter medenega parfuma je potrebnih kar 800 kilogramov prvovrstnega slovenskega medu, ki se po končani izdelavi parfuma uporabi pri drugih delovnih procesih.« Kako zapletena in dolgotrajna je izdelava takšne sveče, nam prikaže v dokumentarnem posnetku, a kaj hitro nas popelje naprej v svoj svet neustavljivih zgodb in prepletov, ki se zgrinjajo okoli lectarstva.
Pozlačeni srčki za Trumpove
Tako že vrsto let sodelujejo tudi s priznanim slovenskim oblikovalcem
Pergerjevi izdelki so narejeni iz posebnega medenega testa. Preden jih začnejo izdelovati, testo najmanj 30 dni počiva v 250 let starih hrastovih čebrih. V suhem prostoru se ohranijo več kot 50 let.
Oskarjem Kogojem. »Z Oskarjem smo naredili čez sto različnih izdelkov. Tradicionalno lectovo srce je živo pisano, mi pa smo naredili zlato srce. Vsako srce je sestavljeno iz dveh jajc – levo je človeško življenje, desno pa simbol duhovnega. Ko se združita v enost, dosežeš boga, bog pa je ljubezen. Tako enostavno je to. Če z ljubeznijo ne bomo kuhali juhe, tudi ne bo dobra,« duhovito pristavi, oči pa se mu že zaiskrijo, ko nam pokaže lectovo krono za kraljico Elizabeto II. po originalni zasnovi, pa krstno svečo, ki jo je Melania Trump naročila pri njih za sina Barrona. Za Trumpovo poroko so izdelali tudi pozlačene srčke, ki so jih delili namesto konfetov. Leta 1996 so krasili papeževo rezidenco, leta 2004, ko smo predsedovali EU, pa so si zamislili posebno svečo, imenovano Triglav. Njihovi izdelkih so prisotni v 142 državah sveta, velikokrat jih tja tudi povabijo in tako na stenah ob stopnicah muzeja visi tudi slika iz Tanzanije, ko so jih povabili k Masajem.
»Ko predstavljam naše izdelke iz lecta, je to zanje čista eksotika. Spomnim se, kako navdušeni so bili v Osaki. Tam smo dobili tudi posebno nagrado za našega konjička. Včasih so bili zelo priljubljeni ležeči konjički iz lecta, potem pa je moja žena rekla, da je konj preveč plemenita žival, da bi bil v ležečem položaju, in tako smo naredili pokončnega,« se spominja Hrabro in ob misli na pokojno ženo nekoliko umolkne, saj je spomin nanjo še vedno zelo živ. Tako je ostala neuresničena tudi njena ideja o pet metrov visoki in tri metre
in pol široki hišici Janka in Metke, za katero so bili v Nemčiji že dogovorjeni. Sedaj je v muzeju manjša, a prav tako sila ljubka hišica. »Poglejte, se spomnite alpinista Tomaža Humarja? Tudi on je kupoval pri nas. Tam pa sta Janez Drnovšek in Milan Kučan. Imel sem ju rad, ne vem, zakaj. Morda zato, ker sta samo onadva plačala, drugi bi radi imeli vse zastonj,« se pošali in pove, da je Drnovšek oboževal njihove medenjake. Na mesec jih je kupil kar od 25 do 30 kilogramov. »Ja, veliko sva se pogovarjala,« mu misli uidejo v preteklost in odtavajo nazaj k filmom, v katerih so nastopali s svojimi izdelki: Cvetje v jeseni, Tantadruj, pri njih je snemal tudi National Geographic in še bi lahko naštevali.
Čudovite mojstrovine
Škoda se mu zdi, da pri nas lectarstva ne cenijo dovolj. »Tega ni nikjer drugje kot v Sloveniji, nekaterih državah bivše Jugoslavije, Češki, Slovaški. Vsak medičar mora biti svečar, kdor je samo svečar, je priučen. Danes svečarji delajo večinoma samo še s parafinom, pri nas pa je še p od parafina prepovedan,« nas poduči in pove, da je bil včasih to poklic višjih slojev.
Hrabro Perger ima to srečo, da njegovo delo z veliko ljubeznijo in predanostjo nadaljujejo njegovi trije otroci. Boštjanu pravijo kar zlata roka Pergerjev, saj ustvarja čudovite mojstrovine in sodi v sam vrh mojstrov medičarstva, lectarstva in svečarstva. V prenovljeni delavnici, ka
mor se odpravimo, z belo barvo na rdečem srčku ustvarja okrasje in hitro ugotovimo, da mora biti pri takšnem delu človek nadvse precizen. »Že kot otrok sem se začel učiti, a sem dolgo časa delal samo pikice – tufne smo jim rekli. To so tiste rumene pikice v rožicah,« nam pokaže in se spomni, da nikoli ni bilo čisto v redu, oče je vedno rekel, ta ni dobra, dokler ni bila popolna. No, tako je počasi lahko nadaljeval in zdaj dela vse mogoče. »Za srček je značilna bela obroba, rožica, zelena trava okoli, potem pa so tu še razne druge želje. Delamo tudi hišice, harmonike, šah … Seveda pa je največ povpraševanja po srčkih. Zlasti v tem času okoli valentinovega.«
Včasih so bili na srčkih napisani tudi različni verzi, zdaj pa tega skorajda ni več in navadno so le napisi z imenom ali pa ljubim te, rad te imam in kaj podobnega. »Takšnih šaljivih verzov, kot so bili včasih, je danes izredno malo. Verjetno je ljudem nerodno, da bi to podarjali, vendar so včasih, ko ni bilo družbenih omrežij, le na takšen način lahko izrazili ljubezen,« pripomni Ines Perger, ki s potrpežljivostjo in skrbnostjo zavija srčke v celofan in jih pripravlja za prodajo, sicer pa je zadolžena tudi za bonbone, ki jih Pergerjevi prav tako izdelujejo sami. Ne le da so slastnega okusa, kar hitro ugotovimo tudi sami, so tudi brez umetnih barvil in arom. Pri izdelavi uporabljajo ekološka barvila: rdečo peso, kurkumo, spirulino, kot sladilo pa ekološki med in za izdelke pora
bijo 15 odstotkov manj nerafiniranega sladkorja.
A vrnimo se k srčkom, ki zaznamujejo te dni. Se danes še prodajajo? »Lepo je videti, ko na kakšnem sejmu prideta mlad fant in dekle in si izbereta srček. Starejši to bolj poznajo. Včasih rečejo, saj jih imaš že cel kup doma, pa si vseeno kupijo kakšnega. Srček pa je del nas, del naše tradicije. Pokojni gledališki igralec Matjaž Turk je ob vsakem novem letu vsem svojim bližnjim podarjal srčke z letnico. Imamo stranke, ki imajo od leta 1933 vsako leto naše srčke. Po njihovi smrti tradicijo nadaljujejo otroci, vnuki … Pokojni slikar Božidar Jakac je imel čez sto let starega,« pripoveduje Lucian Perger, najmlajši predstavnik devete generacije, ki je rojen kot vodja in neustrašen pri zastavljanju ambicioznih ciljev. Težko je reči, koliko lectovih srčkov naredijo na leto, a Lucianu se zdi, da vedno več. Samo za valentinovo nekaj tisoč, sicer pa imajo kar nekaj naročil različnih slovenskih podjetij, ki se zavedajo, kaj je naše tradicionalno darilo. Ponosen je, da so vpisani v register nesnovne dediščine. Prepričan je, da morajo imeti tudi poslovna darila zgodbo. »Naši srčki jo imajo, imajo svoj certifikat, ve se, kako so narejeni … Je pa seveda izziv, ker je vse to ročno delo, zato težko sprejmemo kakšno večje naročilo. Sicer pa smo šli naprej. Spoštujemo tradicijo, a hkrati iščemo nove poti. Že petnajst let imamo spletno trgovino, prilagajamo se željam kupcev, iščemo nove poti. Smo tudi v rednem protokolarnem izboru, a se mi zdi, da je tega premalo, da se še premalo zavedamo pomena naše tradicije,« je prepričan Lucian Perger, ki je vesel, da so se delčki Medenega raja dotaknili tudi src pomembnih ljudi iz vsega sveta. Njihova vrata pa seveda ostajajo odprta tudi za vse tiste domače in tuje obiskovalce, ki si želijo več izvedeti o tej mojstrovini, ki počasi izginja, saj je takšnih družin, ki bi tako smelo in pogumno nadaljevale pot svojih prednikov, zelo malo. Pergerjevim jo uspeva ohranjati že 267 let.