Sladka, opojna in trpka kot Jacinta
Kritiki so njeni igri priznavali temperament, živahnost in komedijsko lahkotnost, a omenjali tudi uhajanje čez rob, pretirano hrupnost, oglatost in brutalnost – Vse življenje zvesta Cankarju
V svojem zrelem obdobju po drugi svetovni vojni je bila igralka končno deležna predvsem velikih vlog, tako v domačem kot tujem sporedu, saj je hitro postala ena vodilnih članic tržaškega gledališča.
Dramska igralka Nada Gabrijelčič je med tistimi, ki so spremljali njene igralske stvaritve, vzbujala nasprotujoča si mnenja. Nekaterim se je njena igra zdela pretirana in izumetničena, medtem ko drugi niso dvomili o njeni pristnosti in iskrenosti. Rdeča nit njene življenjske in poklicne poti so poleg tega pogoste selitve po različnih slovenskih krajih in odrih, nemalokrat za eno samo sezono.
Rodila se je v Gorici 8. septembra 1903 materi učiteljici in očetu višjemu uradniku na železnici. Po dvorazredni ljudski šoli v Krminu se je šolala v Gorici. Nekaj časa je živela v Mirnu pri stricu učitelju Edvardu Praprotniku in na Bazovici pri stricu dr. Reji. Tam je spoznala Ivana Cankarja in druge vidne slovenske umetnike tiste dobe. V šolo je hodila k Slavi Pahorjevi. Potem se je njena družina selila: najprej v Radeče ob Savi, nato v Ljubljano, med prvo svetovno vojno je bila nekaj časa pri teti v samostanu blizu Dunaja in v Breslavu. Po prvi svetovni vojni je prebivala v Mariboru, nato v Ljubljani, na Ptuju in spet v Ljubljani. Drugo svetovno vojno je preživela v Ljubljani, kjer je sodelovala z Osvobodilno fronto (OF). Leta 1945 je službeno prišla v Trst, nato pa v Gorico, kjer je bilo ustanovljeno Dramsko društvo, v okviru katerega je delovala dramska šola, ki jo je strokovno vodila Gabrijelčičeva. Pozneje je šla v Trst oziroma tržaško gledališče, od koder so jo Italijani izgnali leta 1960. Po tistem se je preselila v Ljubljano.
Selitve po Sloveniji
Igrati je začela že kot otrok in nadaljevala na ljubljanskem učiteljišču. Tam je v dijaški igralski skupini odigrala Jacinto v Cankarjevi drami Pohujšanje v dolini šentflorjanski in sodelovala v predstavi Revolucijska svatba. Vpisala se je na igralsko šolo ljubljanskega konservatorija in debitirala v ljubljanski Drami v komediji Navaden človek Branimirja Nušića v režiji Zvonimirja Rogoza. Nato je bila v ljubljanski drami angažirana v sezoni 1922/23. Zaradi družinskih razmer je eno leto živela v Svetem Marku pri Ptuju, na ljubiteljskih odrih režirala ljudske igre, med njimi Mlinarja in njegovo hčer, Miklovo Zalo in druge, sama slikala kulise in odkrivala nove talente, med katerimi je bil na primer Maks Furijan. Za dve sezoni je odšla v mariborsko gledališče, igrala v Bevkovem Kajnu, v Scampolu (Emilijo in Franko, naslovno vlogo v Sardou-Naiacovi Cypriènne). Potem pa se je morala spet za dve sezoni preseliti na Ptuj. Vrnitev v Ljubljano leta 1928 je bila spet v znamenju Jacinte, in sicer v režiji Milana Skrbinška. Potem so se zvrstile upodobitve vrste salonskih gospa in kmečkih žena, zrelih karakternih ljubimk, demoničnih žensk, komedijskih grofic, lahkoživk in naivk, nemalokrat z ve
likim smislom za humor in grotesko. Posebno pomembno mesto v karieri Nade Gabrijelčič so imela dela dramatika Ivana Cankarja. Kot navajata Dušan Moravec in Vasja Predan v knjigi Sto slovenskih dramskih umetnikov, je Milan Skrbinšek vlogo Nine na odru Narodnega gledališča zaupal tedaj devetnajstletni Goričanki, ki je Cankarju ostala zvesta vse življenje. Profesor France Koblar ji je denimo že po njeni upodobitvi Jacinte v Pohujšanju v dolini šentflorjanski priznal igralsko nadarjenost. Tedaj je zapisal, da je njena vloga ohranila Cankarjevo boemsko prešernost in pesniško nedotakljivost, bila je sladka, opojna in trpka. V poznejših letih je igralka dobivala skromnejše priložnosti. Pogosto je morala igrati obrobne vloge, nemalokrat takšne skoraj brez besed, a tudi teh se ni branila. Kadar pa je dobila priložnost, na
primer v Lopezu, igri njenega prijatelja Vladimirja Bartola, ali v Šnuderlovi Pravljici o rajski ptici, se je razživela. Kdaj pa kdaj tudi bolj, kot je vloga zahtevala ali dovoljevala, sta v omenjeni knjigi zapisala Moravec in Predan. Zato ji kritiki niso dajali samo dobrih ali prav dobrih ocen in ji priznavali temperamenta, živahnosti in komedijske lahkotnosti. Večkrat so dodali pripombe o denimo uhajanju čez rob, pretirani hrupnosti, oglatosti in brutalnosti. Na drugi strani je za svoje upodobitve dobivala velika priznanja, med drugim za Germaine v takrat priljubljeni igri Šesto nadstropje ali za Jagovo ženo Emilijo, ki jo je upodobila kot razumsko togo in hkrati erotično polno žensko.
V gledališče s plesnim korakom
V svojem zrelem življenjskem in umetniškem obdobju po drugi svetovni
vojni je bila igralka končno deležna predvsem velikih vlog, tako v domačem kot tujem sporedu, saj je hitro postala ena vodilnih članic tržaškega gledališča. Med drugim je bila Kastelka v dramatizaciji Levstikovega romana Gadje gnezdo, O'Neillova Ana Christie, Elmira v Molierovem Tartuffu, s katero je dosegla enega svojih umetniških vrhuncev. To je presenetilo gledališkega kritika Jožeta Peterlina, ki je spremljal že njeno ustvarjanje v predvojni Ljubljani. Po njegovih besedah se je tedaj zdelo, kot da ne more zaživeti, »zdaj pa je ustvarila docela živo podobo z vsemi odtenki, ki jih vloga zahteva«. Takšne so bile njene zrele upodobitve Linhartove baronice Rozalije v Matičku, učiteljice Minke v Cankarjevih Hlapcih s tankočutno upodobitvijo dvojnosti njenega značaja. Nov vrhunec je dosegla v Cankarjevi komediji Za narodov blagor
z vlogo zapeljive politikantke Grudnovke, ki si jo je izbrala tudi za svoj jubilejni nastop. V tistem času je bila med najbolj priljubljenimi umetnicami tržaškega gledališča, kjer je dosegla enega svojih zadnjih vzponov v vlogi poulične pevke v dramatizaciji romana Zločin in kazen. Ob srebrnem jubileju Nade Gabrijelčič, ki je umrla 22. julija 1986 v Domžalah, je pisatelj Vladimir Bartol dejal, da je nenavadno rahločutna ženska in prav takšna igralka, skorajda preveč senzibilna – v gledališče je zaplavala tako rekoč s plesnim korakom. Ni se strinjal s tistimi, ki so menili, da je pretirana in celo izumetničena. Po njegovem mnenju je bila iskrena in pristna, izrazita in močna karakterna igralka, čeprav ji je nekoč celo sam očital, da tudi v življenju igra. A koga je igrala? Nado Gabrijelčič …