Quo vadis, RTV Slovenija?*
Nacionalka brede v vse globljo krizo, toda odgovora, kako se iz nje izvleči, ni – Je rešitev res zgolj dvig RTV-prispevka?
RTV Slovenija je, naj obrnemo tako ali drugače, v globoki krizi. Kako drugače pojasniti, da se na sporedu nacionalke pojavi oddaja Bančna luknja v dveh delih, ki ni ne zanimiva ne aktualna. Nazadnje so jo predvajali pred dvema letoma, toda že takrat to ni bila najaktualnejša tema. Takšno ponavljanje neatraktivnih vsebin je vsekakor simptom tega, kar se dogaja na Kolodvorski. Zdi se, da ta javna institucija nikakor ne najde izhoda in raje čaka, da se bo pojavil neki mesija, odrešenik. Tega vodstvo nacionalke bržkone vidi v človeku, ki bo sprejel politično odločitev in dvignil RTV-prispevek, kar pa je v javnosti sila nepriljubljen ukrep. Tako je nacionalka danes tam, kjer je – v nekakšnih vicah, usojena na životarjenje med peklom in nebesi.
Naslov tega prispevka ni naključno izbran, tako kot ni naključna religiozna simbolika. Podobnega smo namreč objavili že pred nekaj leti, ko je bila tema prav tako aktualna, skoraj povsem enaka; ko je postalo očitno, da lahko govorimo o krizi nacionalne televizije in radia. Po drugi strani se zdi, da mnogi rešitev še vedno vidijo predvsem v upanju, veri, da se bo nekaj spremenilo. No, zdaj smo tu, leta 2024, in vse je še zelo podobno, kot je bilo, le malo bolj pogreznjeno. Svet Radiotelevizije Slovenija je, naj spomnimo, decembra lani potrdil močno okrnjen programsko-produkcijski načrt za letos, pri čemer je bilo rečeno, da je denarja za kolikor toliko normalno delovanje samo za pol leta. Nato bo, »če ustanovitelj ne bo uredil stabilnega financiranja«, sledil mrk, kot so tedaj sporočali.
Med optimizmom in pesimizmom
Niso vsi tako črnogledi, pa vendar. »Niti v sanjah si nisem predstavljala, da bom programski načrt pripravljala s tako zelo nizkimi proračunskimi sredstvi, sploh v primerjavi s prejšnjimi vodstvi,« je takrat na novinarski konferenci dejala direktorica Televizije Slovenije Ksenija Horvat. »Kljub temu bo v programu za prihodnje leto ogromno zanimivih oddaj. Mislim, da smo finančnim težavam navkljub izpolnili pričakovanja ljudi, ki želijo videti glavne športne dogodke in dogodke s področja kulture, ki želijo relevanten informativni program in pričakujejo razvedrilne oddaje,« je bila vendarle optimistična. Vsaj nekdo, ki meni, da se lahko tudi z manj denarja nekaj naredi.
RTV-hiši smo zdaj, tri mesece kasneje, med drugimi postavili bržkone najaktualnejši vprašanji: prvo je bilo, kako vodstvo RTV odgovarja na očitek, da je prevelik poudarek zavoda na iskanju načina, kako dvigniti RTV-prispevek, premalo pa na iskanju rešitev znotraj hiše in optimizaciji dela; in drugo, koliko sredstev primanjkuje, da bi lahko v prihodnje ustvarjali kakovostne vsebine oziroma program, kot so si ga zamislili v programsko-produkcijskem načrtu?
Odgovorili so: »Vodstvo RTV izvaja različne aktivnosti znotraj RTV Slovenija, s katerimi bi zagotovilo, da bi javni zavod postal učinkovitejši, bolj fleksibilen, razvojno usmerjen in sodoben medijski servis. Vrsta ukrepov je namenjena racionalizaciji poslovanja in optimizaciji dela, v teku je tudi notranje prestrukturiranje. V veljavi je omejitev zaposlovanja, zmanjšuje se stroške na vseh ravneh delovanja RTV Slovenija. Dejstvo pa je, da je RTV-prispevek nespremenjen že več kot 12 let, v vseh teh letih se ni usklajeval niti z inflacijo, stroški dela so se povečevali tudi zaradi sporazumov med vlado in sindikati javnega sektorja, za kar pa RTV Slovenija ni dobila dodatnih sredstev.«
Glede RTV-prispevka so, morda presenetljivo, pojasnili še naslednje: »RTV Slovenija sicer ne poziva k dvigu RTV-prispevka, vodi pa pogovore z ustanoviteljem javnega zavoda o načinih zagotovitve stabilnega dolgoročnega financiranja za izvajanje javne službe. Le na tak način bo lahko zavod ostal vsebinsko konkurenčen na medijskem trgu, z vsebinami domače produkcije, ki jih lahko kakovostno zagotavlja zgolj javni medij.« Vendar se zdi, da se stvari preprosto ne premaknejo z mrtve točke.
Število zaposlenih
Tudi glede števila zaposlenih ne. Zanimalo nas je, koliko zaposlenih je imela RTV od leta 2003 do danes. Število je tako rekoč enako. Leta 2003 je bilo zaposlenih 2176 ljudi, konec leta 2024 pa 2106. Opozorili so sicer, da števil po njihovem ni mogoče povsem primerjati, ker se po novem to število meri na podlagi uredbe o načinu priprave kadrovskih načrtov posrednih uporabnikov proračuna. Menimo, da je vseeno indikativna, sploh ob dejstvu, da je bilo leta 2016 zaposlenih 2128 ljudi, kar je zadnje leto pred upoštevanjem omenjene uredbe.
Tukaj seveda ne gre za to, da bi kdor koli želel komu, ki je zaposlen na RTV Slovenija, kaj žalega, vendar so plače objektivno največji delež odhodkov. Stroški dela redno zaposlenih predstavljajo skoraj 60 odstotkov, kažejo zadnji razpoložljivi podatki za leto 2022. Tudi predlogu finančnega načrta za leto 2024 kaže, da med načrtovanimi odhodki največ znaša pokrivanje stroškov dela redno zaposlenih, in sicer dobrih 85 milijonov evrov. Od RTV-prispevka naj bi po ocenah dobili 99 milijonov evrov, od vlade še deset milijonov za programe manjšin in tako naprej.
Ravno to, da število zaposlenih veliko ne odstopa – kljub večkratnim zagotovilom vodstva, da bo z mehkim načinom, vključno z upokojevanjem, odločno pristopilo k reševanju tega vprašanja – še povečuje skepso javnosti. Znova prevladuje občutek, da vodilni preprosto čakajo, da bo nekdo od zunaj nekaj storil, kar je seveda nerealno, po drugi strani pa očitno upajo, da se bo nekoč našel nekdo, ki bo RTV-prispevek dvignil. Kot rečeno, nekakšen mesija. Pomanjkanje denarja se seveda vse bolj kaže predvsem pri televizijskih vsebinah. Zdi se, kot da gredo stvari po eni strani po neki inerciji, po drugi je razmetavanje z denarjem kaprica v danem trenutku aktualnega vodstva. Prejšnja garnitura, recimo, je to nazorno pokazala z uvedbo oddaje Panorame na drugem programu, ki je bila tako finančna kot novinarska polomija. Za to ni (in očitno tudi ne bo) nihče odgovarjal.
Nekatere oddaje, na primer Poročila ob 17h in Marcel, so krajše, medtem ko se od julija dalje – vsaj tako so napovedali – obeta še dodatno krčenje programa. Kako konkretno bodo to občutili gledalci? »Nestabilno financiranje največjega medijskega servisa v državi se občuti tudi pri ustvarjanju vsebin, vendar se trudimo znotraj zmožnosti pripravljati kakovosten, pester in privlačen program. Nekatere vsebine so bile prilagojene obstoječim kadrovskim in produkcijskim zmogljivostim, spremenili smo jih v krajši in bolj dinamičen format. Takšen primer so omenjena poročila. Oddaja Marcel je novost v programsko-produkcijskem načrtu, podatki o gledanosti kažejo, da je bila med gledalci izredno dobro sprejeta. To je oddaja z novim konceptom in je ne gre primerjati s Studiem City. Če bodo finančne razmere dopuščale, bi se lahko oddaja sčasoma podaljšala, vendar letos ostaja v zastavljenih okvirih.«
Če bi pod povedanim potegnili črto, bi lahko zapisali, da vodstvo RTV preprosto ne želi (ali ne zmore) poiskati konkretnejših rešitev, s katerimi bi dovolj zmanjšalo izdatke. Vse te kolobocije vplivajo na spored in vsebine ter bodo bržkone še bolj, kot kažejo opozorila odgovornih na nacionalki.
Veliko manj zagona
Po pogovorih z zaposlenimi na radiu in televiziji je mogoče reči še, da je zagon, ki je včasih tako krasil delo zaposlenih na RTV, skoraj povsem izginil. To se kaže tako v zanosu kot v načinu dela. Če je nekoč veljalo, da je novinarstvo način življenja in ne zgolj obrtniško delo, se danes za mnoge novinarje delovni čas konča sredi popoldneva, medtem ko za morebitne pomembnejše informacije poskrbijo zgolj dežurni (in ne tisti, ki so najbolj podkovani na posameznih področjih).
Prav tako je menda najti anomalije v smislu plačnih razredov, sistemizacije mest in ustreznosti izobrazbe. Ljudje se med seboj primerjajo, toda če je nekdo uvrščen v višji plačilni razred kar tako in s povsem neustreznimi kvalifikacijami, to nedvomno vpliva na motivacijo in moralo. Ta gordijski vozel bo nekdo nekoč moral presekati. Žal se doslej ni našel tak junak.
Pri vsem tem pa ne gre pozabiti, da tu ne gre za vprašanje, ali slovenska družba potrebuje nacionalko ali ne. Seveda jo, in to še kako. Če samo primerjamo vsebine, hitro vidimo, kje je težišče: slovenske komercialne televizije se nagibajo k bolj sproščenim šovom in filmom, vsebinam, ki širijo obzorja in se kakovostno posvečajo posameznim skupinam, kot so manjšine, pa ne namenjajo veliko pozornosti. Za mlade je na komercialkah zelo malo kakovostnih oddaj, za najmlajše še manj. Vse to je mogoče najti na nacionalki, kjer so usposobljeni kadri in kjer bolj kot drugod skrbijo za jezik (čeprav se tudi tu kakovost znižuje). Ni vse zlato, res je, je pa zagotovo veliko vredno, če kdo ve, zakaj je zaradi tehtnosti, in ne zgolj iz komercialnega interesa, na spored uvrstil določen program.
O gledanosti in poslušanosti
Spremljanje vsebin, če sodimo po podatkih, ki jih objavljajo vsako leto v poslovnih poročilih, sicer po aktualnih podatkih ni slabo. Iz poročila za leto 2022, ki je zadnje dosegljivo, je mogoče razbrati, da je program Val 202 v tistem letu dosegel 20-letni rekord pri mesečnem dosegu in od takratnega avgusta ostal na vrhu lestvice najbolj poslušanih programov. Najvišjo poslušanost v desetletju sta dosegli osrednji informativni oddaji Radia Slovenija Druga jutranja kronika ter Dogodki in odmevi. Ljudje potrebujejo kakovostne radijske vsebine.
Televizija ima več težav, vendar tudi tam ni ravno katastrofalno stanje. Prvi program je leta 2023 gledalo v povprečju 58.000 gledalcev, leta 2022 50.000. Delež gledalcev je padel s 17 na 13 odstotkov. Drugi program je delež ohranil, število je v tem času celo povečal s 27.000 na 32.000.
Poznavalci razmer sicer opozarjajo, da je televizija kot klasičen medij prišla v čas sprememb, predvsem v smislu navad gledalcev. Mladi so danes navajeni povsem drugačnega spremljanja videovsebin kot nekoč. Tako ni presenetljivo, da delež gledalcev pada; iščejo načine, predvsem s spletnimi prijemi in sodobnimi aplikacijami, toda to je bolj obliž na rano. In kako je z gledanostjo posameznih oddaj? Na TV Slovenija smo poslali vprašanje glede najbolj in najmanj gledanih oddaj. »Od septembra 2023 do februarja 2024 so bile gledalcem na TV Slovenja 1 in TV Slovenija 2 najbolj zanimive oddaje premierne lastne produkcije Kaj dogaja?, Joker, Tarča, Politično s Tanjo Gobec in Vem!, gledalce pa so manj pritegnile oddaje Težišče – Súlypont, Dnevnik zamejske TV, Kanape – Kanapé, 33/45 in Lučka – Pitypang,« so pojasnili.
Po vsem povedanem se zdi, da je nacionalka v bolj zapletenem položaju, kot se kaže na prvi pogled.
Zato: kam si namenjena, RTV Slovenija? Nekateri podporniki nacionalke poudarjajo, da je treba v družbi bolj jasno opredeliti, zakaj imamo javni servis in kakšno nacionalko si pravzaprav želimo – kakovostno, močno in dobro financirano. Ali pa se predati počasnemu zatonu, pri čemer ni povsem jasno, kaj je na koncu te poti.