Še vedno potrebujemo delavski boj
Glavnina slovenskega delovno aktivnega prebivalstva so še vedno delavci in delavke
Praznik dela se pri nas obeležuje že vse od leta 1890, torej le štiri leta po tem, ko so v začetku maja 1886 delavci v Chicagu s protesti izrazili svoje zahteve ter zahtevali uveljavitev osemurnega delavnika in drugih delavskih pravic. Dr. Rajko Muršič, profesor etnologije in kulturne antropologije na Filozofski fakulteti v Ljubljani, praznovanje 1. maja pri nas postavi v zgodovinski kontekst in spomni, da so bile slovenske dežele v tistem času pretežno agrarne. Prve prave industrijske obrate in družbe so ustanavljali šele v drugi polovici 19. stoletja. »S tega vidika se je delavstvo na Slovenskem presenetljivo hitro samoorganiziralo, tako v Trstu kot v Ljubljani. Zahteve delavcev in delavk izhajajo iz njihovega položaja. Delodajalci jim morajo zagotoviti minimalno preživetje, ki vključuje tudi dnevni, tedenski in letni počitek. Kapitalisti se na to ne ozirajo, dokler se ne pozna pri dobičkih. Spontani delavski upori in krvavo nasilje oblasti v imenu kapitalistov so pripeljali do sindikalne
ga organiziranja. Do nastanka sindikatov so na eni strani nastopali goloroki delavci in delavke ter na drugi strani dobro oboroženi plačanci ali policija in vojska. Avstrijska socialna demokracija je leta 1890 organizirala prvo obeležitev delavskega praznika na Dunaju in v Pragi, pri nas pa v Trstu, Ljubljani. A še tri desetletja pozneje smo pri nas doživeli krvav pokol na Zaloški cesti.«
Od leta 1948 je praznik dela pri nas državni praznik. V zgodnjem povoj
nem času so ob tem potekale ulične parade. Po vojni so nosili slike Lenina, Stalina in Tita. Povorke so bile organizirane po vzorcu praznovanj iz Sovjetske zveze. Kako so tedaj državniki spreminjali to praznovanje?
»Politiki so to obliko praznovanja vsilili od zgoraj navzdol, četudi je samo praznovanje takoj po vojni na terenu potekalo spontano in v skladu s šegami in navadami, ki so se razvile že pred vojno. Sledila je nenavadna kombinacija spontanega, tako rekoč ljudskega praznovanja, in od zgodaj vsiljenega in zapovedanega obeleževanja prvega maja. Ulične parade, ki so jih že pred vojno najavljale godbe na pihala z budnicami, so v povojnem času dobile le drugačen videz, v času obnove so se razvile v praznovanje dosežkov delavstva. Z uvajanjem delavskega samoupravljanja v gospodarstvu po letu 1949 so delavci po zakonu prevzeli tovarne, kakor koli si pač to danes predstavljamo. Pri praznovanju so sodelovali tako navadni delavci kot preddelavci in vodstva tovarn. V njihovem skupnem interesu je bilo predstaviti skupne dosežke. Para
de, ki so jih uvozili iz Sovjetske zveze, so skratka sčasoma predelali po svoje, četudi so v nekaterih elementih ostale podobne. Že v 50. letih pa je prišlo tudi do vse bolj množičnega veseljačenja.«
K praznovanju praznika dela v Sloveniji sodita tudi kres, postavljanje mlaja. S čim je to povezano?
»Tukaj gre za tipično predelavo starejših predkrščanskih praznovanj v njihovih slovanskih in germanskih inačicah. Obdobje okoli prvega maja je čas ozelenitve dreves, to pa je znamenje življenja in plodnosti, torej blagostanja. Mlaj simbolizira vitalnost. V slovenskih deželah smo prakso postavljanja mlaja uvozili iz nemških dežel. Danes se nam zdi majsko drevo nekaj samoumevnega in prastarega – podobno kot božično drevo, ki smo ga uvozili v približno istem času. Kar zadeva kresovanje, je zadeva globlja. Novi ogenj je znanilec novega leta. Pri nas ga uvede velikonočni kres, sklene pa kresovanje na kresno noč. Kres na predvečer 1. maja je torej delna premestitev.«
In nagelj?
»V 19. stoletju je bilo treba ob nacionalnem prebujenju izbrati posamezne nacionalne simbole. Nagelj naj bi bil najbolj razširjen cvet na slovenskih vrtovih. Rdečo barvo je, za razliko od črne anarhistične, ki je prevladovala na ameriških prvomajskih protestih do leta 1886, zapovedala Druga internacionala na Dunaju.«
V osemdesetih je še bilo značilno, da so se prirejali veliki pikniki, množice zbranih so nagovorili sindikalisti in politični veljaki, potem pa je to počasi zamrlo … Na Rožniku to tradicijo še ohranjajo, vendar v mnogo skromnejši obliki, prireditev se udeležuje tudi zelo malo mladih – večinoma so še upokojenci.
»Ne bi rekel, da je zamrlo. Le nekoliko se je postaralo. Še vedno imamo organizirane prireditve po vsej Sloveniji. Rožnik je nekoliko bolj živ zaradi več razlogov. Ljubljana skozi generacije obnavlja uporništvo Osvobodilne fronte, na primer s študentskimi protesti šestdesetih let, civilnodružbenim vrenjem osemdesetih, okupacijo borze in protineoliberalnimi protesti po letu 2009 in, nenazadnje, z nedavnimi kolesarskimi protesti. Temu moramo dodati še presenetljivo trdoživost sindikalne organiziranosti s centralami v Ljubljani, ki organizirajo vsakoletno prireditev. Mladi pri teh prireditvah sodelujejo drugače, bistveno bolj angažirano in se odmikajo od razvodenelega veseljačenja. Prav letos bodo izvedli akcijo Prvi maj delavstvu nazaj!. Prvi maj je torej tudi njihov.«
Pa vendar se zdi, da delo in delavstvo nista več pomembna, da so ljudje nekako zadovoljni s svojim položajem, vse manj je sindikalnih gibanj. Nam gre res tako dobro?
»Delavke in delavci trgovskih verig dokazujejo, da je sindikalna organiziranost nujni pogoj zagotavljanja znosnih pogojev dela in zaslužka. Množični mediji neprestano gonijo zgolj zgodbo podjetnikov in drugih lastnikov kapitala ter političnih in ideoloških uresničevalcev njihovih interesov. Kadar predstavljajo interese delavskega razreda, jih individualizirajo in večinoma točijo krokodilje solze. Mediji dajejo videz, da delavskega razreda sploh ni več in da so nesrečne usode posameznikov in posameznic, ki jih rešujejo Upornik in druge človekoljubne organizacije, zgolj naključen eksces, ki ga lahko rešujemo s prostovoljnimi prispevki, ne pa sistemski problem ustvarjanja majčkene klike zares bogatih na račun vse revnejših množic. Glavnina slovenskega delovno aktivnega prebivalstva so še vedno delavci in delavke.«
Do danes smo že čisto pozabili na dogodke iz leta 1886. Je revolucionarni vidik namenoma pozabljen?
»Da, seveda, še posebej pozabljena je njegova anarhistična komponenta, ki je bila ključna za dogodke, ki so sledili prvim prvomajskim protestom v ZDA do leta 1886. Nič ni bolj neznosnega za gospodarje sveta od stališča, da delovni ljudje ne potrebujejo ne bogov ne gospodarjev.
Toda to ne pomeni, da je zgodovine konec. Nasprotno. Prav takrat, ko jih najmanj pričakujemo, se v družbah zgodijo ključni premiki. Tako kot si leta 1988 nihče med nami ni mogel predstavljati, da bo konec leta 1989 padel berlinski zid, si danes ne moremo predstavljati, da bi morda že v letu 2025 lahko padel neoliberalni svetovni sistem.«
Tudi bitke za osemurni delavnik so pozabljene, saj danes mnogi zaposleni delajo več, v nekaterih oblikah zaposlitve tudi več kot 12 ur, kar delavce in delavke privede do izčrpanosti, mnogi ne morejo brez invalidskih pričakati upokojitve. Bi lahko rekli, da smo danes na slabšem, kot so bili naši predniki?
»Ne bi se spuščal v brezplodne razprave o tem, ali nam gre bolje ali slabše kot prednikom. Kot antropolog vem, da so zahodne družbe izjema, in ne pravilo. Kar zadeva skupno družbeno blagostanje, bi že samo zaradi razvoja tehnologij morali že zdavnaj skrajšati delovni teden na 30 ur in manj. Zato potrebujemo delavski boj. Neoliberalna družba ga je za zdaj zatrla s samozaposlovanjem in platformskim delom. Za zdaj.«