Po solni poti Martina Krpana in njegove kobilice
V dolini Glinščice zaznamujejo 40 let prizadevanj za zaščito soteske med Krasom in morjem – Letos številni vodeni izleti po manj uhojenih stezah: med stoletne bukve, pod zvezde, po poteh nekdanjih mlekaric in sedanjih migrantov
Zgornji del doline, nad slapom, ima pravo celinsko podnebje, medtem ko je spodnji del sredozemski. Včasih je na istih višinah v sončnih zavetnih delih tudi več kot 10 stopinj Celzija topleje, kot je na burji izpostavljenih območjih.
»Sinica se je zaletela v šipo in se poškodovala. Oskrbeli smo jo in zdaj bo spet lahko poletela. Tri, dva, ena,« je v Boljuncu pri Trstu štel oskrbnik divjih živali Maurizio Zuliani, ko je spustil ptico iz rok. Zaščebetala je in izginila v zelenje doline Glinščice. V Centru za okrevanje divjih živali v Campoformidu pri Vidmu so lani negovali skoraj 2500 poškodovanih ali zapuščenih divjih živali 172 različnih vrst. Najlepši dogodek je, ko jih zdrave vrnejo v naravo. Slikovita dolina Glinščice med Slovenijo in Italijo je zanje naravnost idealen dom. Tako so nedavno v Sprejemnem centru naravnega rezervata doline Glinščice v Boljuncu pri Trstu z osvoboditvijo več oskrbelih ptic počastili 40. obletnico zaščite tega območja, priljubljenega med pohodniki, plezalci in ljubitelji narave z obeh strani meje.
Oster prehod med celinskim in sredozemskim podnebjem
Reka Glinščica, ki izvira nad vasjo Klanec pri Kozini, je na svoji komaj 12 kilometrov dolgi poti proti morju oblikovala globok kanjon med Steno in Kraškim hribom. Po naravno izdobli poti s strmega kraškega sveta proti morju so ljudje potovali že v predzgodovinskem obdobju, kraški rovi so jim služili kot nalašč za zatočišča. Rimljani so že v 1. stoletju iz enega od izvirov v dolini napeljali vodovod vse do Trsta, takratnega Tergesta. Deli vodovoda so še ohranjeni. Po dolini navzgor je vodila tudi solna pot, menda se je je posluževal tudi naš junak Martin Krpan iz Vrha pri Sveti Trojici, ko je na hrbtu svoje kobilice tihotapil sol iz Istre v notranjost. Na izlivu Glinščice v morje pri Žavljah so bile do poznega srednjega veka velike soline, razlog težkih sporov med Tržačani in Benečani, ki so jih na koncu razdejali. Solin danes ni več, tam je industrijska cona. Po dolini Glinščice pa naletimo na sledi srednjeveških mlinov, v katerih so mleli žito pa tudi začimbe. V največjem razcvetu se jih je vrtelo kar 32, niti eden se ni ohranil, še najbližje pohodnikom so razvaline Sancinovega mlina v Botaču. Na poti od Boljunca do Botača se krajša strma steza odcepi do cerkvice Marija na Pečah, ki izhaja iz 13. stoletja. Zgraditi naj bi jo dal sam Karel Veliki, da bi ga tam pokopali, pravi legenda. Z zgornje strani doline Glinščice nad Botačem pa vodi priljubljena kolesarska in sprehajalna pot po trasi nekdanjega avstro-ogrskega železniškega odseka Hrpelje–Trst. To progo so odprli leta 1887, tire pa so odstranili leta 1966. Pod vasjo Jezero je postavljeno zidano razgledišče, ki na levi strani ponuja razgled po kanjonu navzgor, na zahodni strani pa se odpre pogled na Tržaški zaliv. Navpične stene Glinščice so že v začetku 20. stoletja odkrivali plezalci, tu je že vse od leta 1929 plezalna šola.
Planinska koča Premuda je najnižje ležeča planinska koča v Italiji, saj leži na nadmorski višini 70 metrov. Za pohodnike je na voljo vrsta zahtevnih poti po italijanskem in slovenskem delu doline, tudi Steza prijateljstva od Boljunca do Botača v Italiji in naprej do Beke in Ocizle v Sloveniji. Glavna atrakcija doline Glinščice je njena narava. Eden najlepših kotičkov doline je denimo pogled na 36 metrov visok slap Supet. Ta označuje mejo med flišem in apnencem. Reka najprej teče po valovitem flišu med bujnim rastlinstvom, po slapu Supet pa se prelomi na izrazito kraška tla, med golo skalovje in soteske. Zgornji tok Glinščice se geološko povsem razlikuje od spodnjega. Območje je pravi
naravni laboratorij za geologe. Tod je tudi najbolj opazen nenaden prehod med celinsko-predalpskim in sredozemskim podnebjem. Zgornji del doline, nad slapom, ima pravo celinsko podnebje, medtem ko je spodnji del sredozemski. Včasih je na istih višinah v sončnih zavetnih delih tudi več kot 10 stopinj Celzija topleje, kot je na burji izpostavljenih območjih. Zato v dolini najdemo zelo raznoliko lokalno rastlinstvo in živalstvo.
Podivjane koze bodo preselili
Dolino so zaradi svoje biotske raznovrstnosti razglasili za naravni rezervat. Letos zaznamujejo 40 let od uradnih začetkov varovanja Glinščice. »Že v letih velike industrializacije na
šega območja v 70. letih prejšnjega stoletja so nekateri naši vizionarji, med njimi takratni župan Edvin Švab, začutili, da so tukaj pomembne tudi druge vrednote, da naša občina Dolina ni neko zakotje Trsta, ampak da premore dragoceno dolino, ki je treba zavarovati, sicer bo izginila,« je spomnil Davide Štokovac, občinski odbornik občine Dolina.
Takratni župan Švab je odpotoval vse do sedeža Unesca v Parizu, da bi dosegel zaščito doline Glinščice, a mu ni uspelo. Pred natanko 40 leti pa je dežela Furlanija - Julijska krajina sprejela krovni deželni zakon, s katerim je občini Dolina omogočila ustanovitev občinskega Naravnega parka Glinščice. Pozneje, leta 1991, pa je doli
na Glinščice dobila še večjo zaščito, ko je postala naravni rezervat. Sodi tudi v območje Nature 2000.
Dolino Glinščice so zaščitili zaradi pisane palete živalstva in rastlinstva, ki jo naseljuje. Neredke živalske in rastlinske vrste najdemo samo tukaj. Tudi geološko je zelo zanimiva. »Je dobro raziskana, a še zdaleč ne dovolj, da bi jo zares poznali. Zato so tu zelo pomembni dolgoletni monitoringi flore in favne, da lahko zaznamo spremembe v stanju populacije in lahko pravočasno ukrepamo,« poudarja Giuseppe Oriolo iz tržaške organizacije For Nature. Izzivov v Glinščici ni malo, našteva naravovarstvenik. Ponekod jih skrbi zaraščanje kraških gmajn z rujem, spet drugje pa so se že tako namnožile divje koze, da so pristale že na črnem seznamu in jih bodo morali preseliti drugam. Tudi potočna postrv je že ogrožala sladkovodne rake, ker žre njihova jajčeca, zato so odredili njen odlov. Plezalci v stenah lahko nehote uničijo tamkajšnje endemitsko rastje ali zmotijo gnezdenje orla selca. Jamarji, ki se podajajo v kraške jame, lahko motijo zaščitene netopirje. Prav netopir je simbol rezervata Glinščica. Številni obiskovalci sprožajo kamenje po meliščih ... Zaščita naravnih vrednot je vedno dvorezen meč. »Ko območje dobi zaščito, postane širše znano in ga začne odkrivati vedno več obiskovalcev. To pa po drugi strani pomeni tudi grožnjo za zaščiteno območje. Tako da morajo upravljalci rezervatov vedno tehtati med razvojem rezervata in njegovo zaščito,« poudarja profesor naravoslovja in poznavalec Glinščice Dario Gasparo.
Od stoletnih bukev do nočnega neba
V rezervatu se prepletajo številne različno dolge pešpoti. Najboljše izhodišče za samostojne izlete v dolino po toku reke navzgor proti Sloveniji je v Boljuncu v Sprejemnem centru naravnega rezervata doline Glinščice. V letošnjem jubilejnem letu vodstvo parka pripravlja še celo vrsto tematskih in vodenih izletov tudi po manj uhojenih poteh te doline. V maju pripravljajo izlet po cvetočih travnikih vasi Beka na slovenski strani meje, kjer cvetijo divje orhideje. V juniju bodo izletniki lahko odkrivali ledenice, zidane
vodnjake, ki so jih v preteklosti uporabljali za shranjevanje ledu. Eden od izletov bo vodil tudi po migrantskih poteh, ki prav to območje uporabljajo za prečkanje meje v Italijo.V juliju se bo mogoče udeležiti nočnih izletov na hrib Stena in opazovati zvezdnato nebo. V avgustu bodo izleti kot nalašč za ljubitelje sončnih zahodov. Oktobra med drugim vabijo na zahtevnejši pohod na vrh Griže in mimo plezalnih sten in po poteh mlekaric, ki so se s Krasa spuščale v Trst prodajat mleko. Novembra se bo mogoče sprehoditi do ogroženih kraških gmajn, ki se vse bolj zaraščajo. Zanimivo pa bo tudi spoznavanje stoletnih bukev v najbolj hladnem delu rezervata. Koledar dogodkov in datumi vodenih izletov ter vsi drugi podatki so na voljo v slovenskem jeziku na spletni strani rezervata Dolina Glinščice/Val Rosandra.