Velikani in malčki, ki cvetijo, a ne bodejo

Društvo prijateljev kaktusov Slovenije je ob svoji 50-letnici delovanja v Botaničnem vrtu v Ljubljani skupaj s Filatelističnim in numizmatičnim klubom Celje postavilo zanimivo razstavo o kaktusih

»Veste, nekoč je bilo res težko dobiti informacije o vsem, kar zadeva kaktuse. Posamezne knjige so že obstajale, a še te na inozemskem oddelku in v tujem jeziku, nemščini ali angleščini. Zato smo bili toliko bolj motivirani, da gremo v neko sredino, kjer so stari mački, ki jih bomo lahko kaj vprašali. Danes pa greš na internet,« je dejal član Društva prijateljev kaktusov Slovenije Dalibor Salobir.

V kaktusih je bilo od nekdaj nekaj privlačnega. Oblike, ki se spreminjajo od dolgih in vitkih do okroglih debeluhov, ki temu primerno tudi tehtajo. Majhni pritlikavci, ki zrastejo do enega centimetra, in ogromni velikani, ki se po ameriških puščavah dvigujejo tudi deset in več metrov visoko. Nekateri s svojimi razvejanimi stebli spominjajo na kakšnega gospodiča. Saj ste že kdaj videli kaktus, ki so mu navihani ljudje nadeli klobuček na glavo in povezali metuljčka okoli stebla? Nekateri kaktusi so le na vse strani razvejani divjaki, kamor se, bog ne daj, ne smete zaplesti ali pasti. Toda prav vsi kaktusi cvetijo, tvorijo veličastne cvetove, ko se včasih v živih barvah razprejo v enem samem cvetu, včasih pa v več drobnih. In nikoli, prav nikoli kaktusi ne bodejo. Kako, prosim?

»Bodejo bodice, ne kaktus,« slišimo šalo. Toda zanimivo, nimajo vsi kaktusi bodic, zato bodice niso tiste, ki kaktus naredijo kaktus, temveč so to areole, sive blazinice, iz katerih izrastejo bodice in zaradi katerih je neka rastlina kaktus. Ne preseneča, da so kaktusi postali med obema vojnama zaradi svojih posebnosti, eksotičnosti in edinstvenih lastnosti prava moda med meščanstvom v Nemčiji, kjer so jih spoznavali tudi Slovenci na delu v tujini in jih potem prinesli v svojo domovino. Toda naj bodo te zanimivosti le majhno povabilo na razstavo v Botanični vrt v Ljubljani, kjer je Društvo prijateljev kaktusov Slovenije (DPKS) v sodelovanju s Filatelističnim in numizmatičnim klubom Celje te dni postavilo razstavo Kaktusi in druge sočnice – na znamkah sveta, fotografijah in v živo.

Trajna in netrajna zbirka

Od zadnje razstave društva je namreč minilo že kar nekaj let, kakšnih 15 jih bo. Tokrat je bil filatelist Tone Petek tisti, ki je začel navduševati prijatelje kaktusov, da bi naredili razstavo o kaktusih na znamkah sveta. »Ker je naše društvo v času korone praznovalo 50 let obstoja in delovanja in ker se takrat ni dalo prav ničesar proslaviti, smo se dogovorili, da bi naredili filatelistično razstavo in jo povezali z opisom delovanja Društva prijateljev kaktusov Slovenije. Kajti tako filatelija kot tudi kaktusi so zbirateljstvo,« spregovori Dalibor Salobir, član društva, o ideji za razstavo. »Toda pri filatelistih je zbirka trajna, pri nas pa ne nujno,« brž doda Iztok Mlakar, nekdanji predsednik društva in njegov dolgoletni član. S svojo bogato zbirko kaktusov in sočnic, ki šteje več tisoč primerkov, se uvršča med največje zbiratelje teh rastlin v Evropi. Morda stoji pred nami celo največji zbiratelj različnih vrst stapelij v Evropi, ki veljajo za orhideje med sočnicami, kakor je ugotovil neki nemški urednik, ki je obiskal Iztoka pred leti. Ljubitelji kaktusov oziroma kakteisti se navadno specializirajo za kakšno področje. Enim so bolj všeč sočnice, to so vse rastline, ki pripravljajo zalogo vode za sušno obdobje in hranijo sončno energijo za nočno življenje, ko odprejo pore za izmenjavo plinov. Drugim kaktusi, ki so sicer ožja skupina sočnic. »Pri nas kaktusi ne rastejo, rastejo pa sočnice, predvsem v hribih v skalah, kjer je malo vode. Taki so na primer navadni netreski. Tudi agava, ki jo pozna veliko ljudi, je sočnica,« pojasni Primož Komel, aktualni predsednik DPKS. Ljubezen, prijateljstvo ali naklonjenost kaktusom vznikne iz različnih razlogov. Za Iztoka Mlakarja sta bila na primer usodna dva cvetoča kaktusa, ki ju je kot otrok zagledal na sosedovi okenski polici. Kontrast, ki sta ju ustvarila, je bil neopisljivo lep, pove s prav posebno mehkobo. Pri Primožu Komelu je zanimanje za kaktuse vpeto že v tri generacije. Pred drugo svetovno vojno je kaktuse zbiral njegov stari oče, nato oče. Ko se je včlanil v društvo prijateljev kaktusov in začel podrobneje prebirati o teh zanimivih rastlinah, je nadaljeval družinsko tradicijo še sam. Dalibor Salobir pa je prvo zbirko kaktusov dobil kot spomin na mamo. »Po mamini smrti je pri očetu v Celju ostala zbirka 35 kaktusov. Ker sem vedel, da oče tega ne bo urejal, sem ga vprašal, ali bi imel kaj proti, da jih odnesem v Ljubljano. Sedaj imam okoli 500 kaktusov in še 150 sočnic, kar pomeni okoli 700 različnih rastlin. Lončkov pa še nekaj več. Ko namreč začneš sejati, se rastline samo še množijo,« odvrne. Glavni problem kaktusov je namreč prostor. Ker v našem naravnem okolju ne preživijo, saj ni dovolj sušno, potrebujejo posebno mikrookolje. Rastlinjak, to je čudežna beseda za vse ljubitelje kaktusov. »Toda ko si postavimo rastlinjake, se tudi število rastlin začne povečevati,« poudari Iztok. Medtem ko Iztok in Dalibor hranita svoje ljubljenčke v rastlinjaku, je Primož z njimi obogatil balkon stanovanja. Tudi to je mogoče, toda zbirka je potem nekoliko manjša in tudi vrste kaktusov so manjše. Pozimi jih spravi v klet na prezimovanje, ker je pri nas premalo svetlobe, da bi lahko rasli. »Pozimi morajo mirovati. Če ne pridejo skozi fazo mirovanja, le redko cvetijo. Popolnoma morajo biti suhi, sicer začnejo divjati. Nekateri jih imajo v sobah in jih zalivajo, toda v tem primeru izgubijo svojo naravno obliko in podivjajo v višino, namesto da bi se debelili. Tudi v rastlinjakih jih ne zalivamo, čeprav so svetlobne razmere dobre,« pojasni Primož Komel.

Stari mački

V društvu prijateljev kaktusov še vedno poteka izmenjava informacij in izkušenj njegovih članov, čeprav sta internet in dostopnost vsega poskrbela za to, da številni raje ali pa lažje pobrskajo za informacijami kar na spletu, kot da bi se udeleževali srečanj v živo. Tudi to je eden od razlogov, da število članov zadnja leta upada. Ka

kih 40 je še aktivnih, medtem ko je bilo nekdaj, na vrhuncu popularnosti kaktusov, v društvu okoli 300 članov. Rojstvo društva se je pravzaprav začelo na izletu v avstrijska Judendorf in Weiz pri Gradcu, kamor je bil za vse ljubitelje teh rastlin organiziran ogled zbirk kaktusov. Tam so se srečali kakteisti z vseh koncev Slovenije in se dogovorili o ustanovitvi društva. Že kmalu po ustanovitvi je izšla prva številka društvenega glasila Kaktusi in druge sočnice, ki je izhajala štirikrat na leto vse do leta 2009. Ker je bilo to edino društvo kakteistov na območju tedanje Jugoslavije, so se jim pridružili tudi člani iz drugih republik, največ iz Hrvaške. Vse bolj so člani navezovali stike s sosednjimi državami, predvsem z Italijo in Avstrijo, enkrat na mesec so organizirali predavanja in srečanja, gostili tuje zbiralce ter organizirali izlete po botaničnih vrtovih in zbirkah vse Evrope.

Toda razmere so se začele bistveno spreminjati s prodorom elektronskih medijev, vezi so se začele rah

ljati, podmladka je bilo vedno manj in ljudje se ne družijo več kot nekoč. Ne samo pri nas, tudi drugod po Evropi, povedo sogovorniki. »Veste, nekoč je bilo res težko dobiti informacije, o vsem, kar zadeva kaktuse. Posamezne knjige so že obstajale, a še te na inozemskem oddelku in v tujem jeziku, nemščini ali angleščini. Zato smo bili toliko bolj motivirani, da gremo v neko sredino, kjer so stari mački, ki jih bomo lahko kaj vprašali. Danes pa greš na internet,« z nekakšno otožnostjo odvrne Dalibor Salobir.

»Druženje in pridobivanje informacij, menjava rastlin, semen, predavanja z diapozitivi, to so bili bistveni razlogi za ustanovitev društva. Kajti ko je imel kdo predavanje z diapozitivi, si lahko tam dejansko videl rastlino, saj fotografij kaktusov drugače ni bilo mogoče videti. Naše društvo ima tudi knjižnico, a tudi to ni danes več zanimivo, ker je vse dostopno,« dodaja Iztok Mlakar.

Toda nekaj ducat članov ostaja dru

štvu zvestih in se, ko kdo pripravi predavanje, z veseljem pridejo podružit s somišljeniki. Kajti z nikomer drugim ne morejo biti debate o kaktu

sih tako plodovite in se zavleči tako dolgo v noč.

Druženje in ljubezen do kaktusov člane povezuje, pa tudi vedoželjnost, saj

na društvu, ne glede na poplavo informacij, vedno izvedo kaj novega. V pol stoletja se je v društvu akumuliralo veliko znanja. Nekateri člani, kakršen je Mlakar, so včlanjeni tudi v tuja društva ljubiteljev kaktusov in v redni povezavi z novostmi iz tujine. Novih strokovnih informacij jim tako ne manjka. Drugi, kot je Jure Slatner, so pravi strokovnjaki v križanju kaktusov in enciklopedija njihove anatomije.

»Želimo si, da s to razstavo privabimo v svoje vrste tudi mlajše člane. Vse do junija bomo namreč organizirali v Botaničnem vrtu različna predavanja in delavnice, na katerih se bodo lahko tisti, ki jih to področje zanima, marsikaj naučili. Kako se kaktusi in sočnice pravilno sejejo in presajajo. Vsi namreč vemo, da zelo previdno in tudi redko,« se zasmeje Dalibor Salobir. »Kaktuse lahko tudi cepimo. Poleg tega bomo imeli prodajno razstavo, na kateri bodo lahko obiskovalci kaktuse tudi kupili.«

Kaktusi so najrazličnejši. Eni, kakršen je Espostoa lanata iz Peruja, spominjajo na svilene niti, a zdaleč niso mehki. Drugi, kot je taščin sedež (desno), imajo močne bodice. Le od kod njegovo slovensko ime?

Jure Slatner (levo) in Dalibor Salobir. Druženje in izmenjava znanja je tisto, kar člane društva še vedno povezuje.

Veni Ferant je navdušen filatelist iz Žalca, ki je postavil filatelistično razstavo Toneta Petka o kaktusih in sukulentah na znamkah sveta, pripravljenih na 128 listih formata A4. Poudarek je na poštnih znamkah in tudi drugih filatelističnih zanimivostih. Vse znamke so originali, z izjemo tistih, ki so jih prispevali člani Društva prijateljev kaktusov Slovenije.

Primož Komel (levo) in Iztok Mlakar. Prvi je aktualni predsednik Društva prijateljev kaktusov Slovenije, drugi je bil predsednik nekdaj. Čeprav članstvo v društvu zadnja leta stagnira, upata, da bo tudi ta razstava pomagala dvigniti zanimanje mladih za včlanitev vanj.

/ Foto: Katja Petrovec Ob koncih tednov bo vse do junija potekala prodajna razstava, na kateri bodo lahko obiskovalci kaktuse tudi kupili.

Vse od začetka ustanovitve Društva prijateljev kaktusov Slovenije do leta 2009 so izhajali društvene revije in glasila. Tudi po štiri številke na leto.

Ob koncih tednov bo vse do junija potekala prodajna razstava, na kateri bodo lahko obiskovalci kaktuse tudi kupili.