Iz romantike in nazaj
Zadnjič sem po dolgem času gledal Tarčo. Žena mi sicer ob četrtkih zvečer običajno skrije daljinca in pravi, da mi razburjanje v mojih letih lahko škoduje. Tokrat je nekaj klepetala po telefonu in sem zmagal.
Mila soproga je imela kar prav. Vse je bilo po starem. Spet mi je šlo hudo na živce, priznam, zato vam raje povem, kaj je o znameniti Eriki napisal stari televizijski maček Leon Magdalenc: »Tarča je v bistvu kopija žajfnice Skrito v raju. Na kup zmetane banalnosti, ki rezultirajo v katastrofičnih ugotovitvah.«
Takole je bilo: gospa voditeljica je prikazala zabrisano pojavo, ki je s popačenim glasom godljala o nekih svinjarijah. Potem pa je E. zmagovito rinila v goste: »Kakšen je vaš odgovor? Boste odstopili?« Ob takšnih prizorih mi je kar všeč, da sem v letih, zaradi katerih se ne smem več jeziti.
No, saj takrat, ko smo bili mi mladi, se nista cedila vedno le novinarska med in mleko. Ampak bilo je povsem drugače. Bi rekel, da kar romantično v primerjavi z današnjimi časi.
Imeli smo seveda tudi fanatike, kakršen je bil neki naš novinar, ki je nato prestopil na Delo in po osamosvojitvi, živeli!, na Slovenca. Rad je pisal odločne in brezkompromisne komentarje: »Nedvomno je imel prav predsednik cekaja, ko je rekel ...«
Jaz sem takšno notranjo politiko hitro zapustil in se kot Dore preselil v zatočišče satire. Ta se me še zdaj drži, čeprav imamo svobodo, hm, ko lahko vsak reče in napiše, kar hoče.
Toda kljub vsemu smo imeli nekoč imenitne novinarje. Zunanjepolitični specialisti so bili sploh posebni mojstri; obiskovali so tuje dežele in prinašali domov slikovite vtise. Ste vedeli, kako je takratni Dnevnikov reporter Janez Čuček spoznal Tita? Ob Brozovem obisku v ZDA so tri jugoslovanske novinarje spustili v Ovalno sobo v Beli hiši. »Tiskovni predstavnik nas je napovedal, rokoval sem se z Nixonom, šele takrat pa sem opazil, da ob njem sedi Tito,« se je tega spominjal naš urednik. »Nixon mi je rekel: 'Naj vas predstavim vašemu predsedniku.' In me je res.«
Imeli pa smo tudi pričevalce. Ne takšnih, kakršne pred kamere vlači Jože Možina.
Kadar so odhajali naši kolegi na teren z zdaj že pokojnim fotoreporterjem Marjanom Cigličem, je bil ta tako zanimiv pripovedovalec, da so ure vožnje kar prehitro minile.
Predvsem so seveda vse zanimale zgodbe iz časov, ko je moral kot mladenič iz Gorenjske obleči nemško uniformo, se rešil odhoda na rusko fronto ter se kasneje doma priključil partizanom.
Ko je zasijala svoboda, se je zavoljo nekega ovaduha znašel na Golem otoku.
Nekoč sta s sotrpinom, Črnogorcem Jovom, nosila kamenje v hrib, in ko sta bila daleč od stražarjev, je Marjan predlagal, da se malo spočijeta. Sedel je na tla in prižgal cigareto, Jovo pa je kar stal in vzklikal goreča gesla Titu in partiji. »Ma daj,« ga je miril naš prijatelj, »saj te nihče ne sliši. Mar vpiješ parole galebom, ali kaj?« In potem? Jasno: takoj ko sta prispela nazaj v taborišče, je Jovo že tekel k politkomisarju in Marjana zatožil. To je bila brez dvoma ovadba v najžlahtnejšem pomenu besede. Ovadbe so ostale v modi vse do dandanašnjih dni.
Včasih mi gre na smeh, ko si predstavljam, kaj bi novodobne televizijske razigranke počele v naših časih. »Tovariš Popit, kakšna je vaša plača, kakšna je vaša plača?« Nekako tako, kot je pred leti tekala po hodnikih za Francetom Arharjem slavna blondinka s Pop TV.
Ali pa: »Predsednik Kraigher, boste odstopili?«
Ja, to bi bil hec.
Zdaj imamo pač demokracijo in je vse drugače. Saj sami vidite. Včasih je res ganljivo, ko na televiziji prikažejo direndaj Pavla Ruparja, pred njim pa pet mikrofonov skupaj z uravnoteženimi kamerami. No, lepa vrnitev iz »romantike« …