Neromantična romantična komedija
V filmu Poroka po italijansko, od premiere katerega mineva letos šestdeset let, sta združili moči dve legendi italijanskega filma: Marcello Mastroianni in Sophia Loren
Druga svetovna vojna, bombardiranje Neaplja: ljudje ob zvoku sirene preplašeno bežijo v zaklonišča, med njimi tudi stanovalke in obiskovalci enega večjih bordelov v mestu. A panika ne zajame vseh. Za Domenica Soriana ( Marcello Mastroianni), lepo oblečenega in očitno premožnega moškega zgodnjih srednjih let, se zdi, da se mu sploh ne mudi. Vzame si čas, pogleda skozi okno, izklopi gramofon in se celo pošali o uniformah italijanske vojske (»Kako naj zmagamo v vojni s tako oblečenimi vojaki?«). Počasi se pomika proti izhodu, ko ugotovi, da v javni hiši ni sam. V eni od omar najde povsem prestrašeno mlado dekle ( Sophia Loren), ki se je v bordelu zaposlila šele pred nekaj dnevi. Zaradi svoje službe je sedemnajstletna Filomena tako osramočena, da se ji zdi smrt manj grozna kot ponižanje, ki bi ga prineslo to, da se pokaže se v javnosti. Domenicova mirnost in zbranost jo pomirita, in ko se spogledata, je jasno, da bosta pomembno zaznamovala življenje drug drugega. A ne rodi se kakšna posebno lepa ali globoka ljubezen, vsaj ne vzajemna. Domenico zaradi posla ogromno potuje, kadar se znajde v Neaplju, pa rad poišče družbo Filomene, ki se kmalu otrese sramu zaradi svojega poklica, a kljub temu nenehno hrepeni po tem, da bi jo Domenico poročil. Vsaka njegova gesta, ki je na videz romantična, se izkaže za antiromantično: Filomeno povabi na konjske dirke (a na dan, ko na dirkališču ni njegovih prijateljev, da bi lahko videli, koga je pripeljal s seboj), ji najame stanovanje (za katerega najemnino plačuje starejša ženska, ki je v bolnišnici) in naposled preseli k sebi domov (kjer jo svoji mami predstavi kot nekakšno služkinjo, ki bo praznila njene nočne posode). Leta minevajo in izkazi njegovega nespoštovanja se vrstijo.
Poroka na smrtni postelji
Po dveh desetletjih takšnega življenja Filomena nenadoma hudo zboli.
Da bo Poroka po italijansko velikanska uspešnica, je bilo pričakovano, saj je v tem filmu svoje moči združilo nekaj največjih italijanskih filmskih zvezd tistega časa.
Da ji preostaja samo še nekaj ur, napovedujejo zdravniki in hitijo klicati duhovnika, ki mu nesrečna ženska zaupa svojo poslednjo željo: poročiti se z Domenicom. Ta je sicer ravno sredi priprav na poroko s trideset let mlajšo žensko, a se Filomeni, ki je z eno nogo tako in tako že na drugem svetu, odloči ustreči.
Izkaže se, da se je Filomena po dvajsetih letih zapostavljenosti in poniževanja odločila stvari vzeti v svoje roke. Zaigrala je bolezen in nastavila past Domenicu, ki novice, da je bil pretentan, ni prenesel najbolje. V po italijansko glasnem in burnem prepiru izve, da je Filomena to storila zato, ker ima tri otroke, ki živijo v reji in matere sploh ne poznajo, in za katere mu je vseskozi kradla denar. Da bi imeli mladeniči boljše možnosti v življenju, jim je hotela zagotoviti Domenicov priimek, ki v Neaplju odpira marsikatera vrata. Razjarjeni Domenico se obrne na odvetnike, ki se postavijo na njegovo stran in zaradi prevare razveljavijo zakon, obupana Filomena pa Domenicu med pakiranjem kovčkov navrže, da je eden od sinov njegov. Ker znanost še ni poznala DNK-testiranj, je Domenico, ki ga je spoznanje, da ima sina, močno vznemirilo, očetovstvo ugotavljal po domače, z iskanjem podobnosti. Trmaste Filomene ni mogel prepričati, da bi razkrila, kateri od fantov je njegov sin – pravila je, da zato, ker bi to vneslo razdor med njene sinove, in da so otroci vsi enaki – zato jo naposled vendarle poroči.
Kompleksnejši podton
Dramsko delo s približno takšno zgodbo je leta 1946 objavil Eduardo De Filippo, priznani italijanski komediograf, ki je nato skupaj s sestro tudi nastopil v zelo uspešni gledališki adaptaciji svojega dela. Nekaj let pozneje je z režiranjem argentinskega filma preveril, ali se da to zgodbo prenesti tudi na filmsko platno, leta 1962 pa je režiral še televizijsko nanizanko. Nenavadna zgodba, ki ima na prvi pogled značilnosti komedije, v resnici problematizira položaj žensk v patriarhalni in katoliški družbi ter opozarja na njeno hinavščino. Zgodba je pritegnila tudi Vittoria De Sica, vodilnega predstavnika italijanskega neorealizma in enega najvplivnejših režiserjev vseh časov. De Sica, ki je v štiridesetih in petdesetih letih snemal temačne filme o povojni Italiji ( Tatovi koles, Umberto D), je v tem času začel sodelovanje s Carlom Pontijem in nastalo je nekaj najuspešnejših filmov v zgodovini italijanskega filma – tudi Poroka po italijansko, ki je nastala na osnovi drame De Filippa.
Zvezdniki na kupu
Da bo Poroka po italijansko velikanska uspešnica, je bilo pričakovano, saj je v tem filmu svoje moči združilo nekaj največjih italijanskih filmskih zvezd tistega časa. Glavno moško vlogo bogatega poslovneža Domenica Soriana je odigral Marcello Mastroianni, Torinčan, ki je zaslovel s filmom Sladko življenje (1960). V letih, ki so sledila, je imel zelo veliko dela, nastopil je tudi v filmu Ločitev po italijansko (1961), za katerega je prejel prvo od skupno treh oskarjevskih nominacij. Film je De
Sica in Pontija navdihnil pri naslavljanju Poroke po italijansko, čeprav zgodbi nista povezani.
Igralke za glavno žensko vlogo ni bilo težko najti. Tako De Sica kot Ponti sta vedela, da bo prava izbira Sophia Loren, ki je prav tako kot Filomena imela s pomanjkanjem in trpljenjem zaznamovano otroštvo. Za Lorenovo, ki se je rodila kot Sophia Scicolone, je prvi žarek upanja na boljšo prihodnost posijal, ko jih je imela petnajst in se je udeležila nekega lepotnega tekmovanja, kjer jo je opazil takrat 38-letni Carlo Ponti. Zagotovil ji je nekaj stranskih vlog, ki so bile odskočna deska za igralsko kariero, obenem pa z 22 let mlajšo in neizkušeno Sophio začel razmerje, ki je trajalo vse do njegove smrti leta 2007. Zveza je prestala številne preizkuse, med drugim je bil Ponti pred tem že poročen, Italija pa ni dovoljevala ločitve, zato je bil on obtožen bigamije, Lorenova pa konkubinstva. Da so razmerju, ki je močno zaposlovalo rumene medije, šteti dnevi, je kazalo tudi proti koncu petdesetih, ko se je Sophia zapletla v afero z ljubljencem ameriškega občinstva Caryjem Grantom, a si je naposled premislila in se vrnila v objem Pontija. Na njegovo pobudo jo je De Sica angažiral že v svojem filmu Dve ženski (1960), ki ji je prinesel oskarja za najboljšo vlogo, nato pa je s slavnim režiserjem sodelovala še v filmu Včeraj, danes, jutri (1963), kjer je nastopil tudi Marcello Mastroianni.
Poroka po italijansko je bila deležna zelo toplega sprejema tako pri kritikih kot gledalcih in je zaslužila skoraj toliko kot Za prgišče dolarjev, najdobičkonosnejši italijanski film leta 1964. Sophia Loren, ki bo septembra praznovala 90 let, je bila za vlogo Filomene nominirana za oskarja.