Draga hrvaška letovišča

Včasih so se naši novinarji tudi zmotili. Lahko bi rekli, da so si bolj želeli, da bi se v prihodnosti dogajalo kaj lepšega kot v preteklosti ali sedanjosti. Konec množičnega turizma? je v naslovu svojega rednega komentarja postavil vprašanje takrat naš novinar, zdaj pa že dolgo raziskovalec javnega mnenja Nikola Damjanić. Podobno tezo je razlagal tudi podnaslov: Zaradi visokih cen v hrvaških letoviščih bo marsikateri Slovenec raje ostal doma, če si ne more privoščiti kaj bolj eksotičnega. Pred 30 leti, torej 1. maja 1994, so bile stvari malce bolj zapletene kot danes in na Hrvaškem je bilo zelo drago, veliko dražje kot pri nas ali v Italiji. Je pa po drugi strani res, da Slovenci niso hodili tako množično na hrvaško morje, kot se dogaja v današnjih časih, ko visoke cene ne motijo ustaljenega jadranskega poletnega rituala. Gre seveda za to, da je v tistem času v jugoslovanskem prostoru divjala državljanska vojna, ki povprečnega turista gotovo ni motivirala k potovanjem in kopanju. Še posebno zato, ker so v nekaterih letoviščih organizirali bivališča za begunce.

Se je pa v tistem času še vedno govorilo o delitvi plena oziroma ozemlja po osamosvojitvi. Vodilni italijanski politik Silvio Berlusconi je recimo razmišljal o tem, da sta tudi hrvaška in slovenska Istra italijanski, še več ozemlja si je želela ekstremna italijanska desnica. Do Vrhnike bi šli, kot je takrat povedal neofašistični politik Gianfranco Fini. Na Hrvaškem so si po drugi strani želeli objekta in pripadajočega parka na Mokricah. Šlo je za to, da je grad skozi zgodovino zamenjal nešteto lastnikov in je nazadnje, leta 1937, pristal v rokah zagrebških semeniščnikov. Pa se nič od tega ni niti približno uresničilo. Istra je ostala Hrvaška in malo tudi slovenska. Podobno so ostale naše Primorska in tudi Mokrice.