Moj prvi načrt je bil študij petja
Evrovizijski predstavnici iz leta 2011 Maji Keuc je pesem, ki jo bo zapela Raiven na evrovizijskem festivalu, zelo všeč – Tudi po svojih izkušnjah ve, da lahko Evrovizija veliko prinese, če ima pevec jasno vizijo
Maja Keuc je zaslovela leta 2010 z nastopi v prvi sezoni oddaje Slovenija ima talent, v kateri je na koncu zasedla drugo mesto. Leto zatem jo je Televizija Slovenija povabila na tekmovanje za izbor slovenske predstavnice za evrovizijsko popevko, kjer je nastopila s pesmijo Matjaža Vlašiča Vanilija. Z njo ji je uspelo zmagati, s skladbo, ki je za Düsseldorf dobila angleško besedilo in naslov No One, se je v polfinalu uvrstila na 3. mesto (po žiriji celo na prvo), v finalu pa je pristala na 13. mestu (po žiriji na četrtem). Z Majo smo se pogovarjali o njeni evrovizijski izkušnji, o tem, kako je zapustila Slovenijo, in o vrnitvi ter njenem skorajšnjem albumu in turneji.
Leta 2011 ste Slovenijo na Evroviziji, ki je bila tisto leto v Düsseldorfu, zastopali s pesmijo No One. Včasih se zdi, kot da bi bilo včeraj. Kako se spominjate tistih časov?
Takrat sem bila zelo neizkušena 19-letnica, ki je sanjala, da bi pela na Evroviziji. Bila sem samo srečna, da mi je to uspelo, in se z izidom nisem prav veliko ubadala. Iskreno, tudi s tem ne, kaj bo sledilo po nastopu. Bila sem presenečena, kako so me sprejeli tujci in kaj so prepoznali v meni, nisem pa tega takrat znala ravno unovčiti. Presenečena sem bila tudi nad tem, kako se po opravljeni misiji ves ta rompompom nenadno poleže. S sto na ena. Nenavadno za človeški živčni sistem.
Kaj vam je dala ta izkušnja?
Predvsem mi je dala vedeti, da se na takšnem odru počutim kot riba v vodi in da sem zmožna precej dobro preživeti in prebroditi marsikatero zelo stresno situacijo. Da se moram v življenju naučiti postaviti zase in da je treba imeti dolgoročne cilje, ki so del tvojega poslanstva, ki ga seveda odkriješ samo skozi izkušnje in delo.
Uspeha z Evrovizije v Sloveniji niste mogli docela izkoristiti, saj ste se že leta 2012 zaradi študija preselili v Rotterdam. So vas tam prepoznali po evrovizijskem nastopu?
Študij petja v Rotterdamu je bil moj cilj in načrt že, ko sem se prijavila na Slovenija ima talent. Želela sem se še izpiliti in se najti, preden bi profesionalno zajadrala v svet glasbene industrije. Želela sem si zaslužiti denar za študij, ker pa nisem zmagala, sem si ga potem zaslužila z nastopi, ki jih je bilo po oddaji seveda na pretek. V tujini sem zaradi nastopa lažje prišla do številnih producentov, ker so me jemali bolj resno.
Zdaj ste že nekaj časa spet v Sloveniji. Zakaj ste se vrnili? Kako se počutite tu?
Vrnila sem se po naključju v času, ko se je začela korona, na poziv staršev, češ da se svet zapira in da naj raje pridem domov, saj bi se morala v tistem obdobju ravno seliti v novo stanovanje na Švedskem. Kmalu zatem se je za dve leti zaprl naš glasbeni studio v Stockholmu zaradi nezmožnosti obiska glasbenikov, ki so k nam redno prihajali z vsega sveta, pa tudi mi nismo mogli več potovati. Delo se je preselilo na splet in ostala sem na domači grudi, kjer sem še dve leti po začetku pandemije pisala iz svoje domače sobe v Svečini. Tudi stanovanje na severu sem morala oddati, ker nisem mogla leteti nazaj. To obdobje mi je seveda dalo precej misliti in začutila sem, da se je vse to moralo zgoditi, ker se zame morda odpira nova zgodba. Nisem si mislila, da se bo to še kdaj zgodilo prav doma. Ampak tisti globoki glas v meni mi je govoril, da je to naslednji korak. Iz čiste radovednosti sem začela spet pisati v slovenščini in nastajati so začele skladbe, ki so mi odpirale neki nov svet, začutila sem izziv najti svoj artistični izraz v domačem jeziku. Tudi moje počutje v domačem okolju, kjer sem bila ponovno združena z dolgoletnimi prijatelji in družino, je bilo zelo dobro. Sledila sem temu klicu in nato se je vse začelo zlagati. Zdaj sem končala album v slovenščini, s fantom sva se preselila v skupno stanovanje v Ljubljani, imam pa tudi čisto novo zasedbo, s katero se trenutno intenzivno pripravljamo na izid albuma ter turnejo, ki bo sledila v tem letu. Zdi se mi, da so stvari nekako padle na pravo mesto, ker sem v sebi našla neko stabilnost in mir.
Nam lahko zaupate kaj več o prihajajočem albumu?
Seveda. Pesmi na albumu sem lansko leto napisala v sodelovanju s producentom in piscem Martinom Štibernikom. Sodeloval je tudi moj partner in vrhunski tolkalist Tilen, ki mi je v tem vrtincu tudi zelo potrpežljivo stal ob strani. Začelo se je s tem, da sva najprej prve pol leta samo ustvarjala in iskala izraz, dokler se zadeva ni začela kristalizirati. Martinu sem za to izjemno hvaležna, kajti ni veliko producentov pri nas, ki bi bili pripravljeni investirati toliko časa v nekaj neznanega in se s pevcem podati v pravi rudnik. Na začetku mi je velik izziv predstavljal prav slovenski jezik, ki je specifičen in potrebuje malo več ljubezni in premisleka, da v pesmih zazveni mehko in se ne izgubi pomen. Na ta album sem zelo ponosna, saj mislim, da nama je z Martinom uspelo zajeti zgodbe, ki sem jih morala spraviti iz sebe.
Sliši se zelo osebno ...
Zame je bila to prava terapija. Album povezuje organskost inštrumentov s pridihom severnjaške elektronske melanholije, s katero sem na Švedskem živela v neposrednem stiku celih sedem let in je definitivno vplivala na moj umetniški izraz. Pesmi vsebujejo epske napeve, so iskrene in surove v besedilih ter interpretaciji. Skozi njih se prepletata senzualna eteričnost in barvite orkestracije kitar, vokalov in godal. Težko bi se kam žanrsko neposredno uvrstila, ker so me pri ustvarjanju vodile pesmi same. Pesem ti sama pove, kaj potrebuje. Pozimi smo končali glasbo, na začetku tega leta pa smo posneli tudi bogate vizuale, v katerih pesmi pridejo še bolj do izraza in kakršnih v našem prostoru še ni bilo. Izjemno se veselim, da jih bom lahko zelo kmalu podelila s poslušalci. Ravnokar sestavljamo koncert, ki bo zame v moji karieri prava prelomnica. Bo vse, kar sem si kadar koli želela, in tudi kar velik tehnični podvig. V zasedbi smo samo trije, a vsi igramo po več inštrumentov hkrati, kar se na koncu sestavi v pompozno glasbeno predstavo. Letos 21. maja v Siti Teatru in 23. maja v Sodnem stolpu bomo album premierno tudi zaigrali v živo, nato pa sledijo poletna, jesenska in zimska turneja.
Spremljate tudi našo glasbeno sceno? Kdo vas najbolj navdušuje?
Čudovito in navdihujoče je bilo zadnja leta spremljati razcvet glasbene scene v Sloveniji. Že nekaj časa se dogaja pravi glasbeni preporod. Navdušena sem, da so me življenje in okoliščine pripeljali nazaj ravno v tem času, ko je kreativna energija na vrhuncu. Res je neki poseben čas za vse nas, ki ustvarjamo. Navdihuje me kopica novih mladih bendov, s spoštovanjem pa spremljam tudi tiste, ki naš glasbeni prostor soustvarjajo že desetletja. Predvsem pri mladih se čuti več drznosti, poguma biti to, kar so, biti drugačni in kreativni. To me izjemno veseli. Čuti se več odprtosti, povezovanja in sprejemanja. Te tri stvari se mi zdijo ključne. Sploh na tako majhnem trgu, kot je Slovenija. V povezovanju in sokreiranju glasbene scene je naša moč.
Kako pa gledate na našo letošnjo evrovizijsko predstavnico Raiven?
Čestitam ji, da je obdržala svojo edinstvenost in unikatnost ter je poslušala sebe. Mislim, da ji v našem prostoru to ni bilo najlažje, a je obdržala svojo artistično integriteto. Pesem mi je bila všeč že na prvi posluh. Ni na prvo žogo in v njej se čuti Raiven, ki je celostna glasbenica z jasno vizijo, in to zelo spoštujem ter pozdravljam.
Vas bomo na EMI oziroma Evroviziji še kdaj videli, vas to sploh še zanima?
Če bi to začutila, zakaj pa ne. Ni še bilo pravega trenutka, da bi začutila, da ponovno potrebujem to izkušnjo. Pri teh letih morajo imeti stvari, v katere sem vpletena in jih ustvarjam, globlji smisel. Vedeti moram, kaj si želim s to potezo sporočiti ljudem, in to začutiš, ko je pravi čas. Tega se ne da na silo. Trenutno sem popolnoma predana predstavitvi svojega albuma, ki sem se ga lotila precej ambiciozno, in še nekaj časa si želim graditi svoj glasbeni izraz na domačih tleh, preden bi se lotila česa drugega. Prepuščam se tudi kakšnim presenečenjem v življenju.