Tisoči naivnežev romali v Vodice
Želela je postati nuna, kar ji ni uspelo – Obiskovalci so bili pripravljeni plačevati za ogled lažnih čudežev in celo za krvavo vodo, v kateri so bila oprana njena oblačila
Vodiška Johanca so rekli ženski, ki se je v zgodovino zapisala kot ena največjih, če ne kar največja sleparka na Slovenskem. Zgodba o njeni pretkanosti in človeški naivnosti bi bila gotovo zanimiva tudi za kakšno filmsko upodobitev. O njej in njenih podvigih so veliko poročali tako v naših kot tudi v tujih časopisih.
V časopisu Slovenski narod, ki je izšel 5. januarja 1914, so v članku z naslovom Cerkven škandal med drugim ugotavljali, zakaj je goljufija Vodiške Johance tako posebna v množici prevar: »Sleparije se gode povsod po svetu, tudi v najbolj kulturnih deželah,
gode se še bolj prekanjene sleparije, kakor so ' vodiški čudeži', a kar daje temu našemu domačemu škandalu poseben značaj in ga dviga nad vsakdanje sleparije, to so okoliščine, v katerih se je vršil, to je milje, v katerem se je zgodil, in to so osebe, ki so ga omogočile.«
Kdo je torej bila prebrisana Vodiška Johanca? Preučevalci njenega lika in dela so zapisali, da je bila Ivana (Ivanka) Jerovšek, znana pod imenom Vodiška Johanca, slovenska prevarantka, rojena 4. decembra 1885 v Repnjah. Njena družina je bila revna. V mladih letih je v Mengšu izdelovala slamnike. Starše je kmalu izgubila, najprej očeta, pri osemnajstih letih pa še mater. Po materini smrti je zanjo in za njene tri sestre ter brata poskrbel vaški župnik Simon Žužek. Leta 1905 je Johanco, kot so jo imenovali, in dve njeni sestri ter brata poslal v benediktinski samostan na Reko, kjer ji je priskrbel službo dekle. Dekle je hitro spoznalo, da so nune spoštovane in jim ni treba opravljati umazanih ter garaških vsakodnevnih opravil, zato je vztrajno iskala priložnosti, da bi se jim lahko pridružila tudi sama.
Nune je niso sprejele medse
Čeprav je vse bolj očitno in javno razkazovala svojo pobožnost, je reške benediktinke niso želele sprejeti medse, saj so jo ocenile kot preveč radoživo in ji očitale pomanjkanje pridnosti in duhovnosti. Vendar Johance to ni ustavilo pri uresničevanju njene trdne odločitve, da bo nekako našla pot v samostan kot nuna.
Tako je 13. aprila 1909 razglasila, da je doživela videnje, da naj bi se ji prikazala Marija. Ena od nun iz samostana ji je menda pokazala, kako lahko dobro zaigra svetniško zamaknjenost. Cirkuški artist, s katerim je imela razmerje, pa ji je pokazal trik s svinjskim mehurjem, napolnjenim z živalsko krvjo. Da bi izsilila vstop v samostan, se je odločila uprizarjati lažne čudeže krvavenja. Reškim nunam njeno pritegovanje pozornosti nika
V posebni sobi župnišča, kamor sta hlapec in dekla postopoma spuščala skupine ljudi, je Johanca, ležeča v postelji, ob petkih uprizarjala predstave, sestavljene iz zamaknjenja, krvavega pota, srčne rane in trpljenja, med katerimi je krvavela s čela, zapestij in stopal.
kor ni bilo po godu. Škofijska komisija je proučila njen primer in ga razglasila za histerijo, a je kljub temu postajala vse bolj popularna, zato so jo izgnali iz samostana. Nekaj časa je delala v domu v okviru kapucinskega samostana na Reki, vendar so jo tudi od tam zaradi prepirov in dolgov odslovili.
Po odhodu iz samostana je služila pri nekaterih pobožnih družinah na Reki in si še naprej zaman prizadevala, da bi jo sprejeli k uršulinkam. O njenih
»čudežih« so obvestili ljubljanskega škofa Antona Bonaventuro Jegliča, ki je Johanco obiskal in se odločil, da jo preseli v domači kraj, k vodiškemu župniku Simonu Žužku. Na škofovo zahtevo jo je pregledal zdravnik, ki pa ni mogel najti nobene fiziološke osnove za njeno krvavenje. Konec leta 1912 se je naselila v vodiškem župnišču in začela uspešno tržiti svoje »čudežno« udejstvovanje. Razvpitost Vodiške Johance, kot so jo imenovali, je namreč v Vodice privabila na tisoče obiskovalcev, ki so bili pripravljeni plačati za ogled mučeniških čudežev. V posebni sobi župnišča, kamor sta hlapec in dekla postopoma spuščala skupine ljudi, je Johanca, ležeča v postelji, ob petkih uprizarjala predstave, sestavljene iz zamaknjenja, krvavega pota, srčne rane in trpljenja, med katerimi je krvavela s čela, zapestij in stopal. Trdila je tudi, da vidi v onostranstvo in da lahko komunicira z mrtvimi. Johančino sleparstvo je kmalu dobilo neverjetne razsežnosti. Pomembno vlogo pri
njenih seansah Kristusovega trpljenja je imelo seveda pobiranje denarja in plačevanje številnih maš. Naivnim ljudem so kot zdravilno prodajali celo krvavo vodo, v kateri so bila oprana Johančina oblačila …
Resnici na ljubo pa mnogi tako imenovanim čudežem niso verjeli že od vsega začetka. V časopisu Slovenski narod so 12. septembra 1913 pisali o slepariji »čudežne Johance iz Vodic«, in sicer na podlagi pripovedi izvoščka, ki jo je peljal v poljansko klavnico po kri.
Vožnja do mestne klavnice
Takole so razkrinkali delovanje Vodiške Johance:
Ljubljanski izvošček podjetnika Planinška, ki je imel svoj hlev v Cerkveni (danes Eipprovi, op. p.) ulici v Trnovem, je nekega lepega jutra pred hotelom Slon pobral povsem običajno potnico. Bila je mlajših let, slabotnejše postave, oblečena po kmečko in pokrita z ruto. Ura je bila zgodnja, okrog šestih zjutraj, zato ni bil voljan svoji potnici posvečati posebne skrbi, posebno še ne, ker ga je čakala dolga vožnja na čisto drugi konec mesta. Dekle si je želelo priti do mestne klavnice, ki je že dobrih trideset let domovala ob Gruberjevem prekopu na Poljanah. Možakar je v pogovoru izvedel, da mladenka namerava obiskati svojega strica. Kmalu sta pripeljala do poslopij na Mesarski cesti, kjer se je potnica zapletla v pogovor s hlapcem Martinom in služkinjo Lumbarjevo. Delovni čas se uradno še ni začel, vendar so že zaklali mladega telička in neznanka si je kupila pol steklenice njegove krvi. Dejala je, da bodo doma imeli »ohcet« in jo potrebuje za izdelavo klobas. Potem sta se z izvoščkom, ki se mu je zdelo čudno, ker nikjer ni bilo videti kakega dekličinega strica, o katerem je govorila poprej, odpeljala nazaj do prostora pred hotelom Slon in ljubljansko pošto. Potnica je vozniku plačala dve kroni in se peš podala naprej po Dunajski cesti …
Izvošček je zadovoljen spravil denar, tedaj pa je k njemu pristopil stanovski tovariš Matevž Ažman in ga povprašal, ali ve, koga je ravnokar odložil z voza. Možakarju se seveda ni prav nič sanjalo, kakšno priložnost je zamudil, ko se ni bolj posvetil svoji potnici. »Johanco, svetnico iz Vodic,« pravi nato izvošček Ažman in pripomni, da je sam že vsaj štirikrat peljal radovedne romarje v Vodice.
Tam je že skoraj leto dni prebivala 27-letna Ivanka Jerovšek in dvakrat na teden na nepojasnjen način potila kri. V Vodice se je zgrinjala množica ljudi, da bi videli ta čudež. V tistem septembrskem jutru pa se je razkrila velika skrivnost, saj so pobožni in manj pobožni prebivalci v deželi Kranjski končno dobili odgovor na vprašanje, ali je šlo res za potenje njene lastne krvi ali pa je ta življenjska tekočina na površino prihajala po drugačni poti …