Kemoterapija sploh ni bila potrebna
Američanki Lisi Monk so z napačno diagnozo o raku povzročili nepopravljive posledice
Zdrav človek ima tisoč želja, bolan pa samo eno. A tudi če ozdravi, to včasih ne prinese popolnega zadovoljstva. To ugotavlja 39-letna Lisa Monk, ki so ji zdravniki v začetku lanskega leta odkrili redko obliko raka in ji zato predpisali kemoterapijo. Letos so ugotovili ne le, da je zdrava, ampak tudi to, da raka sploh ni imela. Mučno kemoterapijo in vse njene posledice je tako prestajala čisto po nepotrebnem.
Potem ko je nekaj časa čutila bolečine v trebuhu, je ultrazvok poleg ledvičnih kamnov razkril nekakšno tvorbo na vranici. Diagnoza je bila grozljiva – angiosarkom, rak, ki prizadene krvne ali limfne žile. Zdravniki so ji predpisali kemoterapijo in ji napovedali le še 15 mesecev življenja. »Bila sem v šoku. Rekli so, da mi ni pomoči. Morala sem se vrniti domov in to povedati otrokoma in možu. Otrokoma nisem mogla povedati, da mi napovedujejo le 15 mesecev brez upanja na preživetje. Rekla sem le, da je hudo, a da se bom skušala boriti,« se spominja Američanka iz Teksasa.
V obupu je začela pisati pisma otrokoma, da bi lahko prebirala vsaj njene misli in besede, ko je ne bo več. Pisala jima je nasvete za prihodnost ter si v solzah predstavljala njuni poroki in vnuke, ki jih nikoli ne bo videla. Marca lani je začela s prvim ciklom kemoterapije, ki jo je zelo težko prenašala. Izgubila je vse lase, njena koža je bila sivkasta, ves čas je bruhala. Nekaj tednov po drugem ciklu kemoterapije pa je izvedela, da vse skupaj sploh ni bilo potrebno. Prvotno patološko poročilo je bilo napačno, raka sploh ni imela.
Olajšanje in jeza
»Medicinska sestra me je spraševala o simptomih in vmes brskala po računalniku. Nenadoma je obmolknila z zgroženim izrazom. Obrnila se je k meni in rekla, da mora po zdravnika, potem pa stekla ven. Petnajst minut me je vso prestrašeno pustila samo, dokler ni vstopil zdravnik. Govoril je nekakšno zdravniško latovščino, ki je nisem razumela, na koncu pa rekel, da nimam raka, in mi čestital. Ker so se najprej obnašali, kot da se je zgodilo nekaj slabega, sem bila zmedena. Najprej sem mislila, da je kemoterapija očitno delovala, če nimam več raka. Ko so mi pojasnili, da ga sploh nikoli nisem imela, pa me je kmalu preplavila jeza. Zaradi kemoterapije sem se počutila in bila videti tako slabo, kot da raka res imam. Ko se je šok polegel, se mi je zazdelo, da bi bilo kakšno opravičilo bolj primerno kot čestitka,« pripoveduje Lisa.
Napako v poročilu so odkrili, ker so opravili še nekaj testov vranice, ki niso pokazali nobene sledi raka. Ko je po nepotrebnem zdravljena zdrava pacientka na lastno zahtevo pregledala vso dokumentacijo, je postala še bolj jezna. »Izkazalo se je, da so novo poročilo dobili že mesec dni prej, tako da bi se lahko izognila vsaj drugemu ciklu kemoterapije, če bi ga takoj prebrali. Razkrivalo je, da sploh ni šlo za tumor, ampak le za raztrganino na vranici,« pravi Lisa, ki je kljub srečnemu koncu še leto zatem ogorčena, da je z družino morala skozi tako težko preizkušnjo.
»To je bila prava čustvena travma in res temačno obdobje, ko smo vsi v družini mislili, da izgubljamo drug drugega. Tega nihče ne more popraviti. Trajalo je le nekaj mesecev, a se zdi kot celo življenje. Uničili so mi zdravje, saj je moja notranjost kot zažgana. Povrhu vsega še vedno plačujemo visoke račune za zdravljenje raka,« ugotavlja Lisa, ki si z dobrim odvetnikom verjetno lahko v (sicer slabo) tolažbo obeta vsaj kakšno krepko odškodnino.