Vojaška suknja
Nekdanji španski minister Joseph Borrell, od leta 2020 visoki predstavnik Evropske unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, je v aprilu tega leta napovedal: »Okoli nas se zagotovo obeta vojna, visoko intenzivna, konvencionalna vojna v Evropi ni več nobena fantazija. In naslednji evropski projekt bo zelo povezan z izgradnjo skupne varnosti in obrambe. To ne pomeni, da je vojna neizbežna in da se bo začela jutri. Vendar moramo vse državljane Evropske unije opozoriti, da odprti dežnik ZDA, ki nas je ščitil med hladno vojno in po njej, morda ne bo ves čas odprt za nas. « Nadaljeval je: » Berlinski zid je bil zamenjan z ognjenim obročem okoli nas,« in se skliceval tudi na vojno med Izraelom in Hamasom ter na nestabilnosti v severni Afriki. Da ne bi bil sam deležen kritik, ker sem navedel le nekaj izsekov, si lahko njegov celoten govor 9. aprila 2024 preberete na spletni strani https://www.eeas.europa.eu/eeas/defense-speech-high-representativevice-president-josep-borrell-forum-europa_en in si, prosim, ustvarite svoje mnenje. Tokrat se mi je spomin povrnil v osemdeseta leta prejšnjega stoletja. Na univerzi v Yorku (Anglija) sem si pridobil visoko izobrazbo in se vrnil z diplomo domov, četudi bi lahko še raziskoval v tujini. Domovini sem namreč moral odslužiti eno leto obvezne vojaščine. To je postalo aktualno tudi sedaj, govori se o ponovni uvedbi konskripcije. Četudi takrat ni bilo ustrezne računalniške tehnologije, so me neverjetno hitro poiskali in dobil sem poziv na nabor. To je bil postopek za ugotovitev sposobnosti vojaških obveznikov za vojaško službo v Jugoslovanski ljudski armadi. Bil sem delno sposoben zaradi slabega vida, kar pa ni bila ovira, da sem postal strelec na topu. Tudi alergija na cvetni prah ni veliko pomagala.
V nobeni vojni ni zmagovalcev
Ker sem bil že v letih, so me takoj vpoklicali in služil sem kot navaden vojak v armijski oblasti Zagreb v enoti lahke protiletalske artilerije za zaščito raketnega položaja, na trocevnem topu v uniformi svinčene modre barve, da me ne bi na nebu opazili. Že takrat sem bil po prepričanju zmeren pacifist in sem se pri starejšem kolegu podučil, kako preživeti brez težav to zame težko obdobje. Začelo se je z vstopom v kasarno. Spomnim se, da smo bili skoraj vsi pod vplivom OH-skupin, kot bi rekli kemiki. Stuširali so nas, na hitro preverili zdravje in nas poprašili z DDT zaradi možnih uši. Nato smo prejeli vso možno opremo od čelade, puške, obleke do igle, niti in glavnika. Civilno obleko smo v vrečah poslali domov. Sledila je zakletva. Nato je bilo obdobje prilagajanja, kjer je bil poudarek na postiljanju postelje in čiščenju opreme. Obvezna je bila tudi jutranja kava z dodatkom broma. Hitro so ugotovili, da sem star, »matori«, in še kemik po izobrazbi, in takoj sem dobil teden službe vzdrževanja čistoče stranišč, ki so jih ob jutranjem pregledu vedno na piko vzeli dežurni oficirji. K sreči je bilo stranišče prostorno in z gumijasto cevjo si ga lahko napolnil z nekaj centimetri vode. S tem je bil povsem onemogočen pristop za pregled. Seveda je bila pripomba, da je le preveč vode. In naučen sem bil, da vedno odgovarjam – razumem. Seveda sem moral na vse ukaze odgovarjati z besedami: takoj, bom, razumem, da … V nam tujem jeziku se to sliši precej bolj poetično: »odmah«, »tek, da nisam«, »sad ču, za koji minut« … Pri vojakih se nikoli nisi smel pritožiti, da so ti kaj ukradli, saj so vse stvari, tudi ukradene, ostale v vojašnici, le porazdelitev je bila malce drugačna. Najbolj problematična je bila peterokraka zvezda na kapi. Tej sem takoj razbil keramično prevleko in tako poškodovane mi niso »drpili«.
Seveda nekaj teh vojaških pristopov opaziš sedaj tudi pri otrocih in vnukih. Mnogokrat so otroški odgovori na ukaze staršev enoznačni: bom, bom, takoj bom, zakaj pa, in pa tudi že malo bolj dodelani: zakaj ne bi sprejela kompromisa. Za konec. Ker v tistih časih nisem bil dovolj družbeno aktiven, so me z veseljem klicali na redne orožne vaje in streljanje od Slunja, Kamenjaka do Zadra. Lahko rečem, da sem bil vzoren vojak tudi v rezervni sestavi in leta 1991 mi je ostala doma vsa vojaška obleka okupatorske vojske. Ohranil sem le čutarico in jedilni pribor kot spomin na očeta, ki je bil partizan. In vse bolj razmišljam, zakaj ta splošna militarizacija, oboroževanje in razprave o vojnah. V nobeni vojni ni zmagovalcev, le navadni ljudje smo vedno prizadeti in poraženi, če vojno preživimo. In le upam, da se ne bodo začeli po radiu oglašati vojaški bobni, dude in vojaške koračnice.