Ženske in praznik

●Od vseh božičnih daril se je žal za najbolj preroškega izkazal podolgovat blokec, ki se mu na daleč vidi, da je bil zasnovan za pisanje raznih seznamov, opravkov ... Sama sebi sem ga kupila, trapa. Na vrhu je narisan majhen ananas, zraven napis aloha. Pri meni pa to zveni drugače. »'A loh' kdaj ne bi imela vseh črtic na listku zapolnjenih s samimi opravili,« pomislim otožno, dodam še kakšno dolžnost za tisti dan in upam, da bo zvečer vse prečrtano, opravljeno.

Samo en listek od tistih, ki jih polnim, mi je pri srcu: dala sem ga na stran in na njem beležim opravilca, ki jih je treba narediti pred prihajajočimi prazniki. Razne reči se najdejo na njem.

»Poišči bel izvezen prt.« Kako tradicija vstopa v življenje otrok, sem spoznala pred nekaj leti, prav ob velikonočnem zajtrku. Za tega se pa res potrudim z dekoracijo, vse sorte kinča nastavim na mizo, razpostavim šopke, čaj pijemo iz čajnika in se zabavamo, ko nam ob tem štrlijo mezinci kot kaki angleški gospodi. Bel prt z vzorcem richelieu je bil moja stalnica, dokler me ni nekoč premamil sodobnejši slog in sem pogrnila oranžnega. Ni se obneslo. »Pričakoval sem bel prt,« je suho rekel sin.

»Daj na stran jajca.« Če se mi kaj zdi zares nadležno, so to trdo kuhana sveža jajca. In to se nam, ki imamo doma kokoši, pravzaprav kar pogosto dogaja – nikoli pa tistim, ki jih kupijo v trgovini. Torej: iz te domače produkcije jih je treba dati na stran vsaj kak teden prej, da potem v prazničnem vzdušju ne bentiš, ko se ti skupaj z drobnim koščkom luščine odtrga še tretjina jajca.

»Razmisli o pospravljanju.« Tradicija narekuje, da se mora za veliko noč – pri gospodinjah, ki kaj dajo nase – vse bleščati in dišati po umitem. V starih časih smo ven nosili modroce in jih klofali, dandanes tega ne počne več nihče, še za klofarje ne vem, ali jih sploh prodajajo. To alinejico sem deloma že odkljukala: razmislila, ugotovila, da letos časa za neke sistemske podvige ne bo, in se sprijaznila, da bo to še eden od praznikov, pri katerih se kot dobra gospodinja ne bom izkazala. Lahko pa se kot kuharica. In zato naslednji vpis:

»Naštudiraj potico.« Štafeta je bila predana in nenadoma sem zdaj jaz najstarejša ženska v hiši in bom prevzela pripravo potice. Doslej sem jo prepuščala tašči: ne iz komoditete, ampak zato, ker se mi zdi to lepo in prav. To je bilo moje priznanje, da obstajajo neka znanja, ki so po svoji naravi nekako skrivnostna, verjetno pridobljena z izkušnjami. Če bi delala potico po istem receptu kot pokojna tašča, bi bila moja slabša, to je nekako srž tega. Marsikaj lahko piše v knjigah, so pa tudi vedenja, ki jih tam na moreš dobiti. In zdaj je čas, da začnem pridobivati svoja. To kljukico sem naredila, potem ko sem se vpisala na naš lastni tečaj priprave potice, ki je bil pred dnevi.

Ta listek iz mojega nesrečnega blokca je nekaj posebnega, ker ima na koncu še alinejico:

» Uživaj. «

Samo en listek od tistih, ki jih polnim, mi je pri srcu: dala sem ga na stran in na njem beležim opravilca, ki jih je treba narediti pred prihajajočimi prazniki.

***

Sodelavka mi je rekla: »Jaz bi bila deset dni kar doma, pekla, kuhala in oblikovala šopke.« To je to. Velika noč je čas, ko ženske, se mi zdi, kar zacvetimo od veselja do življenja. Še opravila na listkih, ki jih sama ponavadi zapisujem s kujavo ihto, imajo radosten značaj.

»

Karina Cunder Reščič