Kaj se skriva pod izvezenim prtom

●Prazniki. Ena od besed, ki jih vsi brez težav razumemo, pa v vsakem izmed nas vzbudijo drugačne občutke. Prazniki so dnevi, ki naj bi občestvo – pri versko zapovedanih – in družbe, druščine in družabno razpoložene državljane – pri državno zapovedanih – spomnili na nekaj posebnega. Tudi če se o dogodku, ki mu je praznik posvečen, večina praznujočih ne zna kdo ve kako razgovoriti, se nekaterih tradicija praznovanja drži tako trdno, da sploh ni več pomembno, kaj se praznuje, pomembno je, da se praznuje. Eden takih je velika noč.

V tistih časih, ko je bil naš domači petelin skoraj višji od mene, je babica začela nabirati jajca za pisanke, ko je bil še sneg. Snega in domačih kokoši je bilo takrat neprimerno več kot danes. Vso zimo so lupine domačega lüka romale v pleteno košaro, ki je bila do velike noči že zvrhano polna. Predpriprave na največji pomladni praznik so bile že za cvetno nedeljo. Februarja je babica s škarjami, s katerimi se je obrezovalo trto, odšla v vinograd in narezala debelo butaro suhih rozg. Postavila jih je v steklen kozarec za vlaganje, nalila vodo in pustila na najbolj osončeni okenski polici. Do cvetne nedelje so rozge čudežno ozelenele. Včasih so bili med drobnimi bleščeče zelenimi lističi z izrazitimi žilami in značilno obliko, kakršno imajo odrasli listi vinske trte, že drobni nastavki grozdov. Starejši so se poznavalsko sklanjali nad butaro in kimali, če je bilo neznatnih grozdičev veliko. Kaže na dobro letino, so modrovali, če le ne bo pozebe, toče, suše, peronospore … Tudi vseh mogočih nadlog, ki so lahko potolkle letino, je bilo veliko. Poleg trte je za presmec zelenela tudi dobrovita. To neopazno grmičevje raste na gozdnih obrobjih in dela družbo drenom, brinju, leski, brogoviti … Častno mesto v prazničnem šopku, ki so mu v našem delu Haloz rekli presmec in je bil zmeraj narejen iz živih domorodnih rastlin, so si šibe dobrovite prislužile zato, ker so iz njih pognali nasprotni jajčasti lističi s srebrnimi dlačicami. Poleg njih so v presmec vtaknili še vejice črnega trna, ki je imel bele popke, redkokdaj že cvetove, cvetoči dren, in če je bila velika noč pozno, pomlad pa zgodaj, še kakšno narciso. Velika baročna cerkev sv. Barbare je bila na cvetno nedeljo polna žensk z rutami na glavah in z zelenečimi šopi, ki so jih držale z obema rokama.

Čez teden dni se je zgodba ponovila, le da so ženske takrat prinesle v cerkev žegen.

Tako se je reklo košaram, v katerih so se skrivale velikonočne dobrote, pogrnjene pa so bile z doma izvezenimi prtički. Moje generacije te umetnosti, ki so se je ženske po mojem naučile nalašč za krašenje velikonočnih prtičkov, niso več učili. Če se spomnim prelepe mamine umetnine s šopi tulipanov prelivajočih se barv, ki niso zbledele niti za senco, mi je kar malo žal. Ko smo se doma pogajali, kaj vse bomo zložili v košaro, da ne bo pretežka, se je babica smeje spomnila, kako so v času njene mladosti, še v Avstro-Ogrski, na cerkveni tlak pred oltarno mizo ženske zložile košare, ki so jih na glavi prinesle s hribov več kot uro hoda daleč. Nekatere so se hotele pobahati s težko in veliko košaro, ki naj bi kazala na razkošno praznovanje. Toda ženske so bile nabrite in so nekaj največjih košar v direndaju po maši z dolgimi nabranimi krili »nehote« malo razkrile. Nesrečnice so med šunko, klobase, hren, pisanke in domač kruh vtaknile še kamne, da je bilo videti več in težje.

Danes ne nosimo več košare v cerkev, čeprav vse pripravimo tako, kot je bila navada nekoč. Tudi danes vso zimo spravljamo čebulne lupine, ker se nam zdijo jajca, pobarvana s čebulo, po vseh slikarskih poskusih najlepša. Zloščena s kapljico masti. Jajca iz domačih gnezd z nekaj truda dobimo, veliko težje pa je najti dobro šunko. Lahkoverni nakupi približkov iz slovenskih tovarn so se končali tako, da smo regrat in hren pojedli, šunka, čudno napihnjena in luknjičava, pa je ostala. Zato je zdaj glavna skrb, da dolgo pred prazniki najdemo preverjenega mojstra, ki ga poznamo po delu in imenu, in pravočasno naročimo šunko. Ni takšna, kot je bila tista nekoč, toda tudi zime, krave in pomladi niso več takšne. To cvetno nedeljo bodo lahko butare iz skoraj odcvetelih narcis, cvetočih breskovih in slivovih vej in magnolije.

Zato je zdaj glavna skrb, da dolgo pred prazniki najdemo preverjenega mojstra, ki ga poznamo po delu in imenu, in pravočasno naročimo šunko.

Danica Petrovič