Uničeni vikend

●Kako razkošna sobota je bila. Sonce se je poigravalo z listjem komaj ozelenelih bukev, da so se zvijali, trepetali in se je zdelo, da migajo z boki, ko je med njih zavil občasen piš iz sosednje, hladnejše grape. Nekaj belih oblakov se je še preganjalo po nebu, ko sem se, že proti večeru, vzpenjala k svoji najljubši izletniški točki. Vse – barve, temperatura, zvoki ptic in vonjave buhtečega rastlinja – se je prepletalo v tako močan občutek harmonije in popolnosti, da tisti trenutek ne bi hotela biti nikjer drugje na planetu kot prav na tej potki iz zlizanih kamnov, ki se vzpenja in vije med visokoraslimi drevesi.

Na vrhu, kjer deluje majhen bife, so tudi začutili, da ni več kaj čakati, in okrog starodavnih zidov cerkvice, ki za nas pohodnike označuje cilj poti, razpostavili ležalnike. Kar nekaj obiskovalcev nas je še bilo, ki smo, pogreznjeni vanje, čakali, da bo sonce dramatično potonilo za bližnjim pobočjem Krvavca. Ta izletniška točka je v našem koncu zato tako priljubljena, ker tod brez večjih težav pešačiš in se rekreiraš tudi v temi, zato nikogar ne skrbi, če ga na vrhu ujame mrak. Pot je široka, kadar jo osvetli mesec, pa tudi skrajno pregledna. S skodelico čaja z rumom sem se usločila v ležalnik in skoraj zapredla od ugodja v pričakovanju večerne predstave. Naredila majhen požirek, notranje pokimala, da je spet ravno prav sladek ...

Nato sem, čisto narahlo, nekaj začutila.

***

Nedelja je tudi sipala čudovitost iz velike vreče. Že kar preveč je bilo vsega, ljudje, nikoli zadovoljni, so govorili, da je to visoko poletje, ne pa april, in opozarjali, kako se bo vse še spremenilo in kako prihaja mrzla fronta, ena od »pošasti s severa«, ki bo, kot smo zdaj že turobno navajeni, ogrozila pridelke s pozebo, nasula toliko snega, da mu ne bomo mogli več prizanesljivo reči beraški gnoj, in nas prisilila, da bomo znova izvlekli že pospravljene bunde.

Drugi so ravnali pametno in lepo nedeljo vseeno izkoristili. Od ranega jutra so se mimo naše hiše vile kolone nasmejanih sprehajalcev – sama pa sem tonila v mračnjaštvo. Nič me ni veselilo, vse mi je šlo na živce in k nobenemu pametnemu delu se nisem mogla pripraviti. Zajtrk: albuminska skuta z borovnicami in cimetom. Zmotilo me je, da so borovnice zamrznjene, pa še skuta hladna. Kava se mi je zdela prevroča, zato sem jo odložila na mizico in čakala, da se je ohladila.

Dopoldne sem preživela v postopanju okrog hiše, brez vsakega rezultata, in po pravici povedano, tudi za nedeljsko kosilo sem morala zbrati vso moč volje, da sem se ga lotila. Tako malo duše je bilo v njem, da se sploh ne spomnim, kaj smo jedli – razen tega, da se mi je solata zdela prekisla, meso pa pretrdo in žvečljivo, čeprav so drugi rekli, da je pečenka mehka. Pojedla nisem skoraj nič.

Tudi popoldne ni bilo dosti drugačno. Da ne bi imela slabe vesti, sem se, kot v kakem rustikalnem prizoru iz slovenske etnologije, posedla z veliko skledo fižola v posušenih strokih, ki nam je pozabljen ostal še od lanske jeseni, in počasi luščila vsaj to. Medtem ko je svet zunaj užival v prostem dnevu in razkošju lepega in toplega vremena, je bil moj čas razkosan na štiri ure, toliko, kot je bilo na škatlici navedeno, da mora miniti – preden vzameš novo tableto proti bolečinam.

*** Torkovo jutro je vsem drugim prineslo same težave, meni pa – olajšanje na zobozdravniškem stolu. Vam povem: svet je videti popolnoma drugačen, če človeka boli zob. Čisto sem že pozabila na to vrsto zapleta, na moč, ki jo ima nad našim življenjem začetek prebavnega trakta.

Naredila sem majhen požirek, notranje pokimala, da je spet ravno prav sladek ... Nato sem, čisto narahlo, nekaj začutila.

Karina Cunder Reščič