Evolucija in revolucija

●Praznik je bil, kadar je šla naša družina na kosilo v restavracijo. Koliko veselja, sedli smo v avto, starša sta si prižgala cigareti, vklopili smo radio in se odpeljali. In potem smo bili vsi na kupu, prisiljeni k pogovoru, za isto mizo. Izbrali smo lahko vsak svojo jed, se čudili, kako pogumen je očka pri popranju juhe, nato pa smo si izprosili še sladico.

Najbolj priljubljena izbira za naju z bratom je bila picerija, za starša pa kmečki turizem. Tega z bratom resnično nisva marala, ker je bila vsa hrana – domača. Starša sta ponosno razlagala, da so celo rezanci narejeni doma, sam pa sem si predstavljal domačo kmečko kuhinjo in kako je vse umazano, zagotovo ne počistijo za sabo, ne pomijejo površin, posodja, nožev. In ko kuhajo, jim vse odpada in prši naravnost v naše jedi. Natakarica namaka palca v omako, ko nosi krožnike, in se nad njih sklanja in krohoče, sem si mislil. Le s težavo sem namreč tedaj jedel hrano, ki ni prihajala iz domačega gospodinjstva. Pri tem sem bil dosleden, veljalo je tudi za potice, kekse in druge dobrote, ki so jih prinašali obiski ali sosedi. Varna izbira zame so bile sladkarije iz tovarne, lično spravljene v škatli in zavarovane s plastično folijo. To je bil, po moje, pravi pristop k zagotavljanju čistoče. Stroji si med pripravo ne oblizujejo prstov in nimajo prhljaja. Ne vedo, komu so dobrote s tekočega traku namenjene, zato se mu ne morejo maščevati ali tarčno podtikati nečednosti.

Od kod tolikšen odpor do tujih kuhinj, ne vem, morda, ker sem nekoč med pripravo kosila opazoval babico in bil priča vrsti higienskih prekrškov, pa sem mislil, da je tako povsod. Tovarniška hrana je bila vedno enaka, božala te je s svojo predvidljivostjo. Domača hrana pa nekaj po svoje, v časopisnih papirjih in starih vrečkah, vsakič drugačni kosi, novi okusi in različni pristopi k pripravi jedi. Preveč pozornosti je zahtevala za moj razvijajoči se okus.

Kar se tiče dobrot s trgovinskih polic, sem imel najraje tiste iz avstrijskih reklam. Televizijski signal ORF se je požvižgal na mejo z Jugoslavijo in nam prikazoval imenitnosti zahoda, od italijanskih testenin, vnaprej pripravljenih omak za rižoto in kvadratne šunke z manj maščobe. Pili so gazirane pijače, kot je bil 7up, odrasli rum, ki ga prinese porjavela krasotica v kopalkah, in jedli, čisto noro, belo čokolado. Moja predstava kulinaričnega vrhunca je čakala v prvi samopostrežni trgovini po mejnem prehodu Šentilj – pri Debeli Berti.

Z leti se je seveda vse spremenilo, kakovostna domača hrana je postala luksuzna dobrina, za marsikoga nedostopna, naše police so preplavile kulinarične specialitete iz vseh kotičkov sveta in ni videti, da bi nam kdaj pošle ideje za nove jedi ali izboljšanje recepta, sodobne naprave spreminjajo pristop h kuhi in vse to bogati kulinarično izkušnjo. Spremembe v odnosu do hrane so dobrodošle, z leti pa postajajo tudi nujne, ko nam zdravniki začnejo umerjati, koliko dobrega bo naše telo še preneslo in čemu se bo treba v prihodnje odreči.

Še več, pred nami je prehranska revolucija, čeprav si morda ne priznamo, saj smo dosegli tudi mejo tolerance našega planeta, predvsem glede prireje mesa. Gre za temo, ki že ob omembi dvigne veliko prahu in krčevit odpor. Takšen odziv je seveda pričakovan in povsem naraven, še posebej z vidika posameznikov, ki o teh zadevah niso poučeni, bolj pa skrbi pri tistih, ki so široko razgledani v svetu kulinarike ter razumejo sosledje in povezanost stvari.

Ne nazadnje ni skrivnost, da je zmernost najboljša začimba, in vse kaže, da bo kmalu najpogosteje uporabljana, čeprav je nikoli ne bo treba postavili na mizo.

Domača hrana pa nekaj po svoje, v časopisnih papirjih in starih vrečkah, vsakič drugačni kosi, novi okusi in različni pristopi k pripravi jedi. Preveč pozornosti je zahtevala za moj razvijajoči se okus.