Penina poči

●Modri ljudje so mi nekoč razložili, kako je s srednjimi leti: pred petdesetim letom najraje vlagaš v stvari, ki jih daš nase, po petdesetem pa v tiste, ki jih daš – vase. In kako prav so imeli. Že nekaj časa se mi po glavi podijo samo hrana in pijača, razni estetski sladkorčki, kot so lepi vrtovi, dramatični naravni pejsaži, premišljena notranja oprema, pa mentalni blažilci, kot so kakovostno spanje, zbirateljstvo tega in onega, vsakdanja rekreacija, knjige, potovanja.

Tolažim se, da ne postajam vse bolj modno nezadostna in na splošno dolgočasna za druge, ampak da je vse našteto nekakšna arhitektura bogatega in lepega notranjega življenja:) Najboljše naložbe, da ne bi bilo to »vlaganje vase« preveč dobesedno, pa se mi že nekaj časa zdijo različni tečaji, najraje o hrani in pijači, pa tudi vrtnarski me mikajo.

***

To bom pa ja znala, sem se samozadovoljno nasmihala sama vase, ko je plutovinast zamašek zanesljivo in lahkotno lezel iz vratu steklenice. Ker to smo pa ja kar pogosto vadili doma. Po učilnici se je razlegel glasen pok, avditorij se je smejal, učitelj poskočil in urno pristopil, da bi pomagal, ko bodo ven planili veseli mehurčki. Velik faux pas. Toliko sem se zbrala, da sem steklenico hitro nagnila, popolne sramote si nisem naredila. Je pa ta epizoda v meni pustila velik strah. Zdaj me ne preganja samo misel, da ne bi znala opisati recepture za pripravo cvička, da ne bi vedela, kaj je malolaktična fermentacija, ali da ne bi znala pravilno umestiti kakšne res tipične trtne sorte v pravi konec Slovenije, v pravo vinsko deželo.

Skratka: vpisala sem se v tečaj za someljeje.

Po letih pisanja o temah, ki se pogosto dotikajo tudi vinskega sveta, sem se odločila izpopolniti in organizirati koščke in drobce znanja, ki so se v tem času nabrali. Zadelati luknje v poznavanju podrobnosti, ki sodijo k temu, da razumeš, zakaj je neko vino takšno, drugo pa drugačno, čeprav je morda iste sorte. Ravno toliko znanja nesem s seboj vsak teden v učilnico, da lahko sledim in se mi zdi res zanimivo, hkrati pa se mi razkriva, kako obširno je to področje, koliko različnih specializacij se pravzaprav v njem spleta. In vse je dobro razumeti: od biokemije in kmetijstva do geologije, če hočete. Že prvo uro tečaja se mi je razodelo, da poznam veliko zgodb, ki jih pač popisujemo za časopis, ampak da je to neverjetno majhen in nič kaj trajen drobec v tem univerzumu. Ništrc.

Hčeri, ki jo čaka majski izpitni rok, pa sinu, ki posluje v drugem letniku srednje šole, zdaj pomembno govorim, naj ne mislita, da se meni ni treba učiti. In moram priznati, da je to velika slast. Ko sem zares odrasla, sem pogosto obžalovala, da kot šolar, srednješolec, študent pravzaprav nisem bila nikoli sposobna ceniti našega izobraževalnega sistema. Vsaj tedanjega. Šele takrat sem razumela vrednost naših lastnih možnosti, ko mi je sredi Kambodže vodnik po presihajočem jezeru povedal, kako se je vsak dan s kolesom vozil dve uri v eno smer, čez hribe in doline, in potem nazaj – da je bil lahko v šoli. Kot mladi iz dokaj privilegiranega okolja navadno premalo cenimo koncept učenja.

Na srečo nikoli ni prepozno.

Zakaj to pišem? Ker sem ta teden govorila z Nino Bratovž. Izbrali so jo za someljejko leta na kongresu mladih gostincev Evrope, JRE. Ona je ta tečaj, na katerem jaz na prvi stopnji sramotno pokam s penino, opravila do vključno tretje, ob tem pa še drugega, WSET, kjer jo tudi čaka samo še izpit. Nič ni omenjala kakih strahov. Zdaj, ko začenjam razumeti, kaj vse je morala naštudirati, ji lahko zapišem: vsa čast. Pa niti ne toliko zaradi laskavega naziva. Zato, ker je zagnana za učenje, ki ga šele zdaj, po petdesetem, vidim kot resen intelektualni luksuz in eleganco.

Karina Cunder Reščič To bom pa ja znala, sem se samozadovoljno nasmihala sama vase, ko je plutovinast zamašek zanesljivo in lahkotno lezel iz vratu steklenice.