Ne Delo - Odprta Kuhinja for Ne Delo
»Ma ne morš falit«
●Kmalu bo pol stoletja, kar sem začela v zelen spiralni zvezek pisati navodila za pripravo približno polovice jedi, ki jih zdaj kuhamo doma. Druga polovica ali malo manj je po knjigah. Vse, kar se je in kar se najde v naših loncih, kozicah in pekačih, jagodni izbor jedi, ki jih kuhamo redno, spet druge občasno, nekaterih sploh ne. Ena, »avstrijska sarma«, ki se je drži slabšalno ime zaradi jajca v nadevu, pa je zaradi ohranjanja časti balkanske kuhinje celo prečrtana in prepovedana.
Struktura strani v mojem kuharskem zvezku, ki je dobil že drugi del, je postala v zadnjih dveh desetletjih malce kičasta. Na vrhu je z rdečim flomastrom – ne sme biti predebel, pretanek pa tudi ne – in z velikimi tiskanimi črkami napisano ime, da jed hitro najdem. Potem so, tako kot je običajno, navodila razdeljena na sestavine in postopek, tu in tam so dodane še druge opombe in celo skica ali dve. Z leti so se recepti začeli krčiti in so ponekod napisane samo sestavine in skoraj telegrafsko »na 180 cca. 20 min«. Ali pa so ostale samo sestavine.
In to mojega potomca, ki je po letih najmlajši, po velikosti pa največji, spravlja ob pamet. Morda je krivo, da sem enkrat nekje prebrala, da so dobri kuharski recepti najboljši primer tehničnih navodil: preprosto napisani, jasni, z določenimi merami in postopki. Ženske so bile vedno tiste, ki so znale zapletene stvari predati naprej na preprost način.
Potem pa se je izkazalo, da moja navodila za kuhanje niso dobra! Že dve desetletji ali več bo tega, kar sem to ugotovila. Res sem bila presenečena, ko moje kremšnite, ki so v resnici zagrebške, prijateljici niso uspele. Recept je preprost, in če citiram Iztoka Mlakarja, »ma ne morš falit«. Toda ker v receptu ni pisalo, da se mora kremasta masa shladiti, preden nanjo razmažeš stepeno smetano, se je moji prijateljici smetana pač – razpustila. Ampak jaz sem bila sveto prepričana, da tega koraka pač nima smisla pisati v recept. Ker to pa ja vsi vemo!
Najbolj svež primer ne dovolj dobro napisanega recepta se je zgodil pred kratkim, ko sta moja odrasla otroka sklenila, da bosta naredila odlično darilo za staro mamo: domače ocvirke. Je zaprisežena mesojedka, rada ima mesnine in domači ocvirki bi ji zagotovo polepšali ne samo rojstni dan, ampak tudi številne druge dni, ko bi si jih pripravljala. Odlična ideja.
Nabavila sta mesnato slanino in najmlajši jo je narezal. Potem pa se je držal recepta kot pijanec plota, čeprav sem jasno povedala, da postopek za peko v pečici ni zelo natančen, ampak je tako, na približno. Da naj preverja, kaj se v loncu oziroma pečici dogaja. Čeprav je glavni čar peke ocvirkov v pečici v tem, da jih ni treba velikokrat premešati, je vendarle – tako kot to velja za vsako kuhanje oziroma za vsak postopek, ki ga človek opravlja – potreben nadzor.
Naš kuharski mojster se je, kot da bi bil odvetnik, držal črke na papirju in nastali so malce preveč pečeni ocvirki. Še vedno dobri, tako da so od hiše romali v darilni preobleki … a vendar preveč pečeni.
Kaj se je zgodilo? Jaz sem zagovarjala stališče, da vsaka kuharica ve, da je treba med kuho ali peko preverjati, kaj se dogaja – pa še opozorila sem na to –, druga stran je trdila, da to ni res, ker bi morala biti navodila napisana tako, da če se jih natančno držiš, vedno dobiš enak rezultat. V idealnem svetu bi bilo to seveda popolnoma prav. Prav imam pa tudi jaz s toliko in toliko kilometrine kuhanja. Ker vem, da lahko vzameš popolnoma enake sestavine in delaš natančno tako, kot si delal zadnjič, pa jed ne bo takšna, kot je bila takrat. Vedno se lahko vmeša neka majhna neznanka, ki stvar zapelje po svoje.
In to je čarobno, mar ne? Pri kuhanju in v življenju …
Dobri kuharski recepti so najboljši primer tehničnih navodil: preprosto napisani, jasni, z določenimi merami in postopki. Ženske so bile vedno tiste, ki so znale zapletene stvari predati naprej na preprost način.