Miselni vzorci med vadbo

Pri prepogostih neželenih rezultatih, poškodbah in hitrih nihanjih razpoloženja, kronični utrujenosti in čustveni nezmožnosti reševati neurejene medčloveške odnose se moramo iskreno vprašati in iskati odgovore, zakaj vadimo ali treniramo tako.

Precej dobro poznana zgodba pripoveduje o mojstru, ki med pogovorom z učencem pobere opeko in jo začne energično polirati. Ko ga učenec vpraša, kaj počne, mojster odgovori: »Delam si ogledalo.«

Bistvo zgodbe je, da ne glede na jakost trud v napačni smeri ne bo prinesel želenih ali načrtovanih rezultatov.

Določanje prave smeri vadbe

Vadba je usmerjanje časa in energije z namero, da bi spremenili določeno stanje in tako rešili problem, zadovoljili potrebo ali si izpolnili željo, denimo se počutili bolje, bili boljši ali dodali sposobnosti, ki jih potrebujemo za dosego večjega cilja.

Torej je pomembno, da omejeno količino časa in energije, ki nam je na razpolago, kolikor je mogoče učinkovito uporabljamo med vadbo. Drugače izgubljamo oboje, tako čas kot energijo, ter s tem večamo neučinkovitost lastnega življenja.

Dvig neučinkovitosti pa neizogibno vodi v vse bolj konkretne poskuse telesa, da nas od tega, kar počnemo neučinkovito, odvrne in nam to onemogoči. Za določanje prave smeri vadbe je pomembno, da znamo določiti resničen namen vadbe in potrebe po njej. Ogromno ljudi vadi ali trenira, da bi se sprostili, hkrati pa se ne vprašajo, zakaj se ne morejo sprostiti tudi brez vadbe in, kar je še pomembneje, zakaj se vedno znova znajdejo v stanju previsoke napetosti in pritiska.

Običajno je vzrok neučinkovita uporaba čustev za urejanje neravnovesij v vsakdanjiku, kar vodi v izgubo prepričanja, da lahko uredimo tisto, kar nas moti, ovira, omejuje ali ogroža. Občutek, da ne znamo poskrbeti za pomembna področja svojega življenja, vodi v stalno dvignjeno mišično napetost in aktiviranost simpatičnega stanja avtonomnega živčnega sistema. To povzroča pretiran telesni odziv na dogajanje in odnose, hkrati pa omejuje sposobnost, da se sprostimo, ko je vse v redu.

Če takšno stanje traja dolgo, se postopno spremeni v kronično, navadimo se ga in sprejmemo kot normalno. Vrhunec te napetosti se potem zadrži v telesu in nam povzroča občutke nemira, napetosti, živčnosti, za katero pa ne moremo in ne znamo določiti vzroka, telo pa našo zavest sili, naj kaj ukrene, saj presežek energije toksično vpliva na delovanje telesa in otežuje

vzdrževanje primernih ravnovesij v njem.

To spremeni dihalni ritem, število vdihov in razmerje med vdihom ter izdihom, hkrati pa izgubimo dihalno prekinitev med izdihom in vdihom, tudi ko je vse v redu.

Avstrijski nevrolog in psihiater Viktor Frankl je dejal: »Med potrebo in odzivom je prostor. In v tem prostoru je naša moč, da izberemo odziv. In v našem odzivu ležijo naša rast, napredek in svoboda.«

O soočanju s seboj

Vpliv telesnega stanja povišane notranje napetosti vedno bolj vodi v izražanje in usmerjanje te energije iz telesa z vedno manj potrebe in nadzora nad tem ali to energijo – njen namen je, da ureja medsebojne odnose in neravnovesje in nam omogoča, da se soočamo z neprijetnimi odnosi, nerazumevanjem, predsodki in preteklostjo – uporabljamo za vadbo večje učinkovitosti izražanja čustev. Ali pa da jo iz sebe potisnemo, ker ne vemo, kaj naj z njo, in se je moramo rešiti ne glede na neželene dolgoročne posledice, ki jih to neizogibno prinese. Vprašati se moramo, ali nam vadba omogoča bolj integrirano izražanje, ali nas bolj povezuje v celoto, v kateri ni prikrivanja, sprenevedanja in laži, ali pa nam omogoča, da zadržano izrazimo tako, da ne povzroči odziva okolja, ki se ga bojimo ali se nam upira.

Zakaj nam je lažje iti na kolo in se sprostiti in umiriti z vožnjo v klanec, upira pa se nam vlagati čas in energijo v dvig odnosa do partnerja ali otroka, ker se bojimo, da bomo v tem procesu o sebi izvedeli stvari, ki jih ne bomo mogli zanikati in se bomo morali z njimi spoprijeti? Tako ni mogoče razvijati zdravega duha v zdravem telesu.

Spoštovanje

Pomembno vlogo pri doseganju urejenosti sistema ima spoštovanje do sistema, ki ga urejamo. Spoštovanje vpliva na rast urejenosti podobno kot kvas na vzhajanje testa. Spoštljivost do sistema njegovo urejenost poveča, ga polepša in prispeva k njegovi prijetnosti. Spoštovanje omogoča pravilen odnos do sprememb, omogoča, da ne pričakujemo nerealnih rezultatov vlaganja. Spoštovanje samo po sebi vodi v boljši in razumnejši odnos do tistega, ki ga spoštujemo.

Spomnim se, ko sem še imel servis koles, kako spoštljiv in ljubeč odnos do kolesa so imeli starejši ljudje, ko so pripeljali svoje kolo, ki so si ga kupili za prvo plačo pred 50 leti. Bilo je kot novo, v nasprotju s kakšnim sodobnim pred kratkim kupljenim, ki mi ga je kdo pripeljal zanemarjenega in poškodovanega, kar je kazalo na nespoštljiv odnos lastnika.

Dokazano je tudi, da spoštovanje in ljubezen vplivata na rast rastlin, na živali in na odnose. Spoštovanje je nekakšna skrivnostna sestavina, ki omogoča boljše življenje.

Pri delu s športniki se ta obrazec jasno kaže in vedno znova potrjuje. V otroštvu spoznajo, da se morajo avtentičnemu izražanju čustev odpovedati, če želijo ohraniti odnos do staršev in med njimi. Zato zakrčijo telo in spremenijo dihanje, da lahko zmanjšajo vpliv resnice na njihovo izražanje v okolje, ki te resnice ne more ali ne zna sprejeti brez negativnega odziva nanjo. Tako ustvarijo ločenost med telesom in zavestjo, ki pa pride vse bolj prav pri športu, ko je treba iti čedalje bolj in čedalje večkrat prek sebe in znati zanikati odpor telesa do pretiravanja in prehitrega napredovanja, ki ne spoštuje stvarne sposobnosti telesa, da raste in se razvija.

Ta sposobnost pa je vedno manjša in počasnejša od nerealnih pričakovanj ega športnika ali njegove okolice, ki v njegovem napredku doživlja izpolnitev lastnih neizživetih želja in ustvarjenih frustracij.

Ali bežimo in od česa ter se načrtno utrujamo?

Pri prepogostih neželenih rezultatih, poškodbah in hitrih nihanjih razpoloženja, kronični utrujenosti in čustveni nezmožnosti reševati neurejene medčloveške odnose se moramo iskreno vprašati in iskati odgovore, zakaj vadimo ali treniramo tako. Ali bežimo in od česa, ali se načrtno utrujamo, da nas potem neravnovesja v nas in okoli nas ne motijo, ker smo preprosto utrujeni, ali hočemo na silo dokazati, da so se o nas motili, pa čeprav je že vseeno, in zakaj lahko redno vlagamo energijo in čas v šport, ne pa tudi v tisto, kar nas v življenju moti, ovira, ogroža ali omejuje. Ker resnica boli, to ne pomeni, da moramo od nje bežati. To je otroška reakcija. Mi pa nismo več otroci.