Maščoba brez mišic? Ostane le krhka starost
Z leti se poveša koža, funkcionalna tkiva gredo svojo pot in večini se kopiči špeh. Malo je junakinj in junakov, ki so sposobni sprejeti samega sebe v svoji biološki luči.
Večina bi rada več, vsaj več od svoje podobe. Zato se mnogi kljub pameti, ki nas bi morala srečati na starost, lotijo raznih diet in stradalnih manevrov in napadejo še tisto funkcionalno maso, ki jo imajo. Žal ne vedo, da je izgubljanje funkcionalne mase »krivec« za povešeno kožo.
Izganjanje špeha z leti postane podobno sistemom izganjanja hudiča. Večinoma neuspešno – in še z dodatnim uničenjem tega, kar je dobro.
Z današnjim zapisom želimo osvetliti pogled na povezave med prehranskim stanjem posameznika, njegovimi telesnimi masami in njegovim zdravjem. Radi bi predstavili dodaten pogled na stigmo, ki jo pripisujemo maščobnemu tkivu, in kompleksnost odnosa med maščobno in funkcionalno maso v telesu posameznika.
Past sedanjosti se začne v mladosti
Debelost je velik zdravstveni izziv za medicino in še večji za družbo. To dobro ponazarja rek, da jabolko ne pade daleč od drevesa. Jabolko nosi s seboj tisto, kar mu je drevo dalo, od tega pa je precej odvisna njegova usoda. In če velja, da jabolko ni enako hruški, potem se moramo zavedati, da se jabolka razlikujejo tudi med seboj. Obravnava debelosti je danes v pasti sedanjosti.
Ta enostavna izhodišča so nam lahko v veliko pomoč pri obravnavi kompleksnega problema, kot je debelost. Nova spoznanja nam ne pomagajo zgolj ločiti jabolk in hrušk pri obravnavi debelosti, temveč so usmerjena k posamezniku in njegovim telesnim masam, še zlasti ko se pogovarjamo o obravnavi debelosti pri mladih. S sedanjimi pristopi jih predvsem stigmatiziramo in se ne lotimo problema tam, kjer ima jablana korenine. V družini. Lokalni skupnosti in osebnem pediatru oziroma šolskem zdravniku.
Tako pravijo sodobna strokovna priporočila …
Skrb ali napad na zdravje?
To, da zdravja ne bomo kupili s pilulami ali podobno šaro, je z današnjim razvojem znanja jasno že marsikomu, morda celo večini. No, vsaj tistim, ki smo v noriji tega časa še obdržali trohico treznega razmišljanja. Kaj pa je potem pot do zdravja? Noro tekanje naokoli ali mučenje samega sebe z različnimi telovadbami, sam ali v kakšni združbi? Ali to, da sledimo navodilom javnega zdravja in v usta ne vtaknemo niti koščka sladkorne hrane, četudi smo poprej
»šli do konca«, skupaj z drugimi v skupini somišljenikov? Ker skrbimo, da je naš ITM (indeks telesne mase) idealen! Ko se mi potem dama (in gospod) že prek srednjih let z idealnim ITM, ki vse to počneta, pritožujeta, da njuno zdravje uničujejo maščobne blazinice na
trebuščku in drugje, pravzaprav nimam pravega odgovora, kaj šele nasveta ... Težko ali celo nemogoče jima bom dopovedala, da za njune zdravstvene težave ni krivih tistih »50.000« maščobnih celic, temveč predvsem to, da jima je začelo zmanjkovati funkcionalne mase.
Raskolnikov
Ko se začnemo ukvarjati z zdravjem, telesnimi masami, tudi maščobno, se že na prvi pogled poraja dilema, ki jo je uresničil Raskolnikov v znamenitem romanu Dostojevskega Zločin in kazen. Ubil je po svojem mišljenju »manjvredno« osebo in za nameček še njeno sestro.
Podobno se vedemo do maščobnih celic. Lahko je krivično, vendar smo jih obsodili na »manjvrednost« in se jih skušamo rešiti na številne ubijajoče načine. Vse to poteka v slogu, da cilj ne izbira sredstev. Čeprav je na koncu lahko na udaru naše zdravje.
No, Raskolnikov se je tega prenapetega pristopa lotil v mladosti, tako da mu je lahko Dostojevski podaril možnost svojevrstnega uvida in s tem celo nekakšnega človeku bližnjega (ljubečega) konca življenja.
Številni, ki neusmiljeno napadajo po njihovem mnenju manjvredno celično maso, in to celo tako, da primerjajo številke na tehtnici, končajo slabše. Velikokrat si po vrsti diet in uživanju raznih modnih dodatkov nakopljejo še dodatne bolezenske težave – in krhko starost.
Razmerje in kakovost telesnih mas določata naše zdravje
To si morda velja zapomniti: razmerje in kakovost telesnih mas določata naše zdravje. V izhodišču moramo razumeti, da vsak, ki je po merilih Svetovne zdravstvene organizacije glede na ITM čezmerno hranjen in debel, ni nujno (pre)debel, na poti v bolezen ali celo že bolnik. Za nekatere (žal redke) velja celo, da imajo tolikšen delež mišične mase, da se njihov ITM zelo znajde v rangu čezmerne prehranjenosti ali celo debelosti. Pri nas sem srečala nekaj takšnih vrhunskih športnikov, nekateri zbujajo občudovanje v fitnesih, zelo veliko pa sem jih videla med bivanjem v ZDA. Tam se je celo v raziskovalnem laboratoriju izkazalo reklo »in Texas is everything big«. Zdravje tako najbolj določa, kakšno je razmerje med telesnimi masami, in bolj kot količina maščevja na presnovo vpliva količina funkcionalne mase in prehransko stanje posameznika.
Tisto, kar nemalokrat ostane na pogorišču »dietiranja«, pa je žal stanje, ki ga opredelimo kot sarkopenično debelost ali maščobo brez mišic. Ker mnogi to delajo velik del svojega življenja, jim potem – v nasprotju z Raskolnikovom – ostane le krhka starost.