Starši in otroška debelost

Domače okolje ima izjemen vpliv na otrokov odnos do njegove telesne samopodobe in oblikovanje vedenja do aktivnosti, ki vplivajo na telesno maso posameznika. To so predvsem vnos hrane, telesna aktivnost, sedenje in spanje.

V trgovini gledam družino pred sabo. Otroci so očitno prekomerno hranjeni in komaj čakajo, da bodo dobili sladoled ali kakšno drugo dobroto. Prekomerno hranjeni so velikokrat tudi starši, a ne vedno. Izdelki na nakupovalnem traku pa so očiten odraz odnosa do hrane.

Kot že velikokrat mi pade na misel, da ti otroci skoraj nimajo možnosti, da se izvijejo iz spon debelosti.

Vloga staršev

Seveda je ta uvod daleč od tega, da bi vse starše otrok, ki so prekomerno hranjeni, tlačili v isti koš. Nasprotno, marsikateri starš skuša sam narediti marsikaj oziroma vse, kar zna, pa vseeno ne more presekati teh spon. Poučno izkušnjo sem imela tudi sama. Kljub temu da na nakupovalnem seznamu ni bilo nobene redilne hrane, je otrok s kilometrino na kavču ob gledanju televizije vztrajno kopičil maščobne celice. Dokler se z njim nisva dogovorila za redno telesno aktivnost. Potem smo lahko in celo morali nakupovati tudi hrano, ki spada v kategorijo energijsko goste hrane. Zato je zanimivo, kaj o tem pravijo raziskovalni podatki o vlogi staršev pri nastajanju otroške debelosti, na katere sem naletela ob prebiranju znanstvene literature. Na našo službo se namreč neredko obrnejo starši, ki bi radi poslali otroka na prehransko obravnavo zaradi prekomerne prehranjenosti. Težko jim razložim, da to ni prava smer. Ne samo zato, ker se mi ukvarjamo z odraslimi in so strokovnjaki za zdravljenje otroške debelosti pediatri, temveč tudi zato, ker se zdi, da je prava smer izobraževanje staršev.

Problem je velik

Po podatkih Unicefa in Svetovne zdravstvene organizacije iz leta 2017 je globalno prekomerno prehranjenih šest odstotkov otrok pod petim letom starosti. Po podatkih svetovne banke iz istega leta se je najbolj zvišal njihov delež v revnih državah. Tudi v razvitih državah naj bi bil trend prekomernega povečevanja telesne mase najbolj izražen pri revnih slojih. Te številke se marsikomu ne zdijo visoke, a se moramo zavedati, da gre le za vrh ledene gore. Pod vodo je potopljena namreč tudi nezdrava telesna struktura številnih otrok, ki sicer po izmerjenih kilogramih na tehtnici ne spadajo v uradne kategorije prekomerno prehranjenih otrok, imajo pa zaradi številnih dejavnikov slabo prehransko stanje.

Tudi v Sloveniji se nismo izognili epidemiji debelosti, se pa po virih Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ) trend naraščanja prekomerno prehranjenih v zadnjih letih zmanjšuje in obrača zlasti pri otrocih iz družin z boljšim standardom.

Starši so verjetno ključni

V zadnjih letih se v svetu uveljavljajo predvsem modeli preventive in obvladovanja prekomerne prehranjenosti otrok v družinskem okolju. Izpostavljajo pomen vpliva domačega okolja, ki oblikuje odnos posameznika do njegove telesne samopodobe in oblikovanje vedenja do aktivnosti, ki vplivajo na telesno maso posameznika. To so predvsem vnos hrane, telesna aktivnost, sedenje in spalne navade. Ker Janezek tako ali drugače sledi temu, kaj počne Janez, je problem otroške debelosti pravzaprav velika preizkušnja za starševstvo.

Skoraj vedno obstaja vzrok, zakaj je uživanje hrane pretirano glede na otrokove potrebe! Ta vzrok je lahko tudi zakrit v družinskih odnosih, ki jih na prvi pogled ne povezujemo z vnosom hrane. Nenadzorovano hranjenje je lahko tudi reakcija otrok na situacije, ki jih ne obvladujejo.

Zato je glede na podatke raziskav vključitev staršev v preventivo in terapijo prekomerne hranjenosti otrok opredeljena kot zlati standard. Nekatere raziskave celo nakazujejo, da so intervencije, ki so usmerjene v starše (in druge, ki sodelujejo pri vzgoji otrok), glede na učinkovitost primerljive z izidi tistih, ki vključujejo starše in otroke skupaj. V intervencije predvsem pri starših se je verjetno smiselno usmeriti zlasti pri mlajših, predšolskih otrocih. Hkrati naj bi starše opremili tudi z bolj strukturiranimi vzgojnimi metodami, ki v nasprotju z vzgojo »pod kontrolo« bolje opremijo otroke za vzpostavljanje bolj zdravega odnosa do hrane in načina življenja. Vse raziskave pa posebej poudarjajo, da morajo bili ukrepi prilagojeni posamezni družini in da naj trajajo toliko časa, kolikor je potrebno! To pa lahko traja tudi leta dolgo.

Večje tveganje je zlasti pri športnicah, mladostnikih, vegetarijancih/veganih in športnikih, ki ne zadostijo energijskim in hranilnim potrebam.

Poglejmo si 34-letno ekonomistko, mamo dveh otrok. Pet let ni odtekla maratona, prej vsako leto dva. Zdaj spet intenzivno trenira, tedensko preteče 50 km in enkrat na teden eno uro vadi za moč. Pričakovala je napredek, vendar je bil v zadnjih dveh tednih tempo na kilometer za minuto slabši. Kot zaposleni materi dveh otrok sta se ji izčrpanost in pomanjkanje motivacije zdela normalna. Treningi so postajali muka, zvečer je padla v posteljo, upala, da se naspi, a utrujenost ni minila.

Prehranski pregled: v višino meri 172 centimetrov, telesna masa je bila pred prvim porodom 58 kilogramov. Po prvi nosečnosti sta ji ostala 2 kg, po drugi še 4 dodatni kilogrami. Torej je imela 64 kg. Ob povečanemu treningu je v zadnjih dveh mesecih izgubila 4 kg in sedaj tehta 60 kg. Je brez kroničnih bolezni in menstrualni ciklus je reden. Po porodu ima nekoliko močnejše menstrualne krvavitve. V zadnjem tednu pa opaža slabši apetit in hujšo utrujenost. Zdravnica je ugotovila znižane zaloge železa v krvi (feritin je bil 10 mg/l) in ji svetovala železo v tabletah. Gospa se za to ni odločila, najprej bo poskušala s spremembo prehrane.

Trenutni režim prehrane: da bi shujšala, je iz prehrane izključila meso, ribe uživa 1x tedensko, uživa precej zelenjave in malo sadja. Dnevno popije do 2000 ml tekočine. V zadnjem tednu je ob poslabšanju apetita zaužila manjše količine hrane ali celo izpustila obrok. Zaradi utrujenosti popije 3–4 kave dnevno.

Meritev sestave telesa: narejena je bila z bioimpedanco in je pokazala nekoliko povišano celokupno vodo v telesu ter povišano zunajcelično vodo. To nakazuje na stanje stresne presnove. Pusta telesna masa je bila v mejah normale. Fazni kot, ki odraža integriteto celičnih membran, je bil v mejah normale.

Priklic jedilnika prejšnjega dne: za zajtrk je popila 200 ml črne kave in pojedla 50 g ovsenih kosmičev, kuhanih na vodi, s 50 ml ovsenega napitka. Za malico je pojedla 3 jajca na oko z bučkami ter rdečo papriko v prilogi in popila 200 ml črne kave. Za malico je imela jabolko. Za pozno kosilo je pojedla porovo juho (200 g), 210 g kuhanega krompirja in 120 g lososa ter popila 200 ml črne kave. To je bil obrok dve uri pred treningom. Med dveurnim treningom je spila 200 ml vode. V uri po treningu je zaužila 200 ml čokoladnega mleka. Energijski hranilni vnos je bil izračunan s pomočjo programa OPKP (http://opkp.si). Z omenjenim prehranskim režimom je dobila 1150 kcal (19 kcal/kg telesne mase), 72 g beljakovin (1,2 g beljakovin/kg telesne mase), 51 g maščob (0,85 g maščob/kg telesne mase) in 103 g ogljikovih hidratov (1,71 g ogljikovih hidratov/kg telesne mase). Vnos prehranskih vlaknin je bil 15 g, kar ni dovolj. Vnos železa je bil prenizek: 8,61 mg.

Prehranska intervencija: vzrokov, zakaj je pri športnici prišlo do padca zalog železa, je več. Eden izmed njih je zagotovo nezadosten energijski hranilni vnos in nizka energijska razpoložljivost za podporo telesni aktivnosti. Ob tem je bil ugotovljen prenizek vnos železa, ki je bil le 8,61 mg. Vzrok je lahko tudi opustitev uživanja mesa, ne da bi poiskala druge bogate vire železa. Rdeče meso vsebuje približno trikrat več železa kot perutnina in ribe, zaradi česar je eden najbogatejših virov prehranskega železa. Hemskega železa (živalski viri) se absorbira 15–35 odstotkov, medtem ko se nehemskega železa (rastlinski viri) absorbira 2–20 odstotkov. Nasploh športniki izgubijo več železa zaradi močnega znojenja in tudi zaradi večje izgube krvi v urinu in prebavilih. Rdeče krvne celice se tudi hitreje razgradijo pri tistih, ki so telesno aktivni. Pri športnicah je tveganje za pomanjkanje železa v primerjavi z moškimi večje zaradi mesečne izgube krvi, povezane z menstruacijo. Športnica popije tudi precej kave, ki zaradi vsebnosti polifenov poslabša absorpcijo železa.

Če želi izboljšati zaloge železa s prehrano, je ključno, da najprej poskrbi za zadosten vnos energije in makrohranil, saj je le-ta prenizek. Prenizka sta predvsem vnosa maščob in ogljikovih hidratov. Nujno naj zniža vnos kave, popije naj eno skodelico dnevno, vendar ne med obrokom. Zajtrk vsebuje premalo kakovostnih beljakovin in ogljikovih hidratov, doda naj mu kak mlečni izdelek. Malica ni vsebovala dovolj ogljikovih hidratov, zato bi ji lahko dodala kos polnozrnatega kruha. Kosilo je vsebovalo premalo ogljikovih hidratov, saj je bilo dve uri pred treningom. Med treningom je pila vodo. Če je trening daljši od ene ure, se svetuje uživanje športne pijače s 30–60 g ogljikovih hidratov na uro treninga. V uri po treningu je zaužila premalo beljakovin in ogljikovih hidratov. Pol ure po treningu naj zaužije z železom bogat obrok. Študije so pokazale, da vnetje v telesu, ki nastane kot posledica vadbe, sproži sproščanje hormona hepcidina, ki zavira absorpcijo železa iz prehrane. Zaradi tega je potrebno zaužiti obrok, bogat z železom, pol ure po vadbi in s tem poskrbeti za boljšo absorpcijo. Kljub temu po vadbi ne priporočamo uživanja vitamina C v obliki prehranskih dopolnil, čeprav izboljša absorpcijo nehemskega železa (rastlinski viri), vendar poslabša samo regeneracijo.

***

Na spletni strani www.polet.si je objavljen jedilnik, ki je tekačici lahko v pomoč pri izbiri živil in pokritju potreb po železu.