Posebnosti in nevarnosti vadbe pri sladkorni bolezni
Vadba pri sladkorni bolezni je izredno pomembna za kakovost in tudi dolžino življenja diabetika. Vendar je lahko tudi škodljiva in v določenih okoliščinah ogroža življenje. Vsak sladkorni bolnik mora dobro poznati bolezen, ki ga pesti.
Dobro je vedeti, kako na spremenjeno presnovo v telesu vplivajo prehrana, psihološki in tudi fizični stres, kamor sodi vadba. Sladkorna bolezen z leti večinoma pripelje do manjših ali večjih okvar na številnih organskih sistemih. In vse te okvare moramo upoštevati, ko načrtujemo vadbo, da ne povzročimo dodatne škode telesu.
Hipoglikemija
Znižanje glukoze v krvi pod normalne vrednosti je najpogostejša težava, ki se lahko pri sladkornem bolniku pojavi kot posledica telesne aktivnosti. Pazljivi morajo biti tisti diabetiki, ki uporabljajo inzulin ali tudi določena zdravila v obliki tablet. Simptomi, ki hipoglikemijo spremljajo, so tresavica, telesna šibkost, potenje, nemir, tesnoba in lakota. V hujših primerih je mogoča tudi motnja zavesti vse do kome. Vsi diabetiki, ki uporabljajo inzulin, se morajo navaditi spremljati glukozo v krvi pred vadbo in po njej, občasno pa tudi vmes. Odmerke inzulina in uživanje ogljikovih hidratov v hrani se morajo naučiti prilagoditi trenutnim vrednostim sladkorja in pričakovani intenzivnosti in trajanju telesne vadbe. Nekatera zdravila v obliki tablet, kot so preparati sulfonilsečnine (diaprel, gliklada …), lahko v kombinaciji z vadbo sladkor prav tako močno znižajo in pogosto je treba odmerek prilagoditi, če začne sladkorni bolnik redno vaditi. Učinek vadbe na krvni sladkor je največji med vadbo ali tik po njej. V določenih primerih lahko traja tudi do 12 ur po vadbi. Za sladkornega bolnika je dobro, da vedno vadi v družbi, ki mu lahko pomaga, če se pojavijo kakršne koli težave.
Dehidracija
Pri diabetikih, ki imajo krvni sladkor zaradi katerega koli razloga slabo urejen, lahko vadba telesu tudi škodi. Simptomi, ki jih človek občuti pri povišanem sladkorju ali hiperglikemiji, so poliurija (povečano izločanje urina), utrujenost, šibkost, žeja in lahko tudi zadah po acetonu. Na splošno smernice pravijo, da lahko sladkorni bolnik vadi v območju do zmerne intenzivnosti, če je vrednost krvnega sladkorja do 17 mmol/l, se počuti dobro in nima ketonov v urinu. Pomembno je, da poskrbi za zadosten vnos tekočine in si pogosteje meri krvni sladkor. Priporočljivo je izmeriti vrednost ketonov v urinu, če je vrednost glukoze v krvi nad 14 mmol/l. Običajno sladkorni bolnik doma nima te možnosti, zato je najbolj varno vadbo pri vrednostih glukoze v krvi nad 14 mmol/l odložiti. Glavna težava, ki se lahko pojavi, je huda dehidracija, ki je delno posledica povečanega izločanja urina zaradi povišanega sladkorja in potenja ter drugih izgub tekočine ob telesni vadbi. Ta tudi prizadene uravnavanje telesne temperature ali termoregulacijo, zaradi česar je posameznik bolj dovzeten za
vročinski udar v vročem okolju ali podhladitev v hladnih razmerah.
Hiperglikemija
Ne glede na začetno vrednost krvnega sladkorja se pri vadbi visoke intenzivnosti v večjih koncentracijah sprostijo hormoni z obratnim učinkom, kot ga ima inzulin, denimo adrenalin in glukagon. Pri sladkornih bolnikih, odvisnih od inzulina, je zato včasih treba odmerek inzulina po intenzivni vadbi povečati.
Posebnosti zaradi prizadetih organov
Sladkorna bolezen prizadene številne organe, kar je treba pri športni aktivnosti upoštevati. Pogosto se pri dolgotrajnem diabetesu pojavijo okvare živčevja, oči, ledvic in žil. Prizadetost avtonomnega živčevja lahko spremeni odziv srca na vadbo, kar imenujemo kronotropna insuficienca. Pulz se zato s stopnjevanjem napora ne povišuje, kot bi pričakovali. Posledično lahko nastanejo težave z nihanjem krvnega pritiska, ki ga je smiselno pogosteje spremljati. Prizadetost živcev na rokah in predvsem nogah pa zmanjša zaznavanje bolečine. Človek tako ne zazna ranic, ki se lahko hitro razvijejo v gangreno. Smiselno je, da vsak s slabšim občutkom na stopalih ta redno pregleduje in jih zaščiti pri aktivnostih s primerno obutvijo. Sladkorni bolniki z okvaro očesne mrežnice, imenovano diabetična retinopatija, imajo povečano možnost nastanka krvavitev v steklovino, ki je lahko vzrok za izgubo vida. Pomembno je, da se osebe s to okvaro izogibajo večjim porastom krvnega tlaka ter izogibajo športom, katerih sestavni del so zelo intenziven napor, skakanje, možnost udarcev in aktivnosti z glavo, obrnjeno navzdol. Najpomembnejši zaplet sladkorne bolezni in skrajšanja kakovosti in dolžine življenja so bolezni srca in ožilja, saj povišana vrednost sladkorja okvari žile in povzroča žilne obloge. Te lahko ob nenadnem povišanju krvnega tlaka počijo, nastane strdek in zamaši žilo. Če se to zgodi v srcu, sledi srčna kap. In visokointenzivna telesna aktivnost res lahko kratkotrajno poveča možnost za srčno ali možgansko kap. To je še posebno očitno pri osebah, ki večino dneva sedijo in nimajo redne in načrtovane telesne aktivnosti.
Če smo pazljivi, je vadba varna in priporočljiva
Iz zapisanega bi lahko sklepali, da telesna vadba pri sladkorni bolezni povzroča več zapletov kot koristi, a če človek svojo bolezen dobro pozna, lahko z nekaj prilagoditvami varno in zdravo vadi. Poglejmo si, kaj redna vadba povzroči pri dovzetnosti za srčno kap, kar je prikazano na grafu. Vidimo, da ima aktivna oseba polovico manj možnosti za srčni infarkt. Če je neaktivna oseba izpostavljena večjemu naporu, kot je čiščenje sveže zapadlega snega na hladno jutro ali precenjevanje svojih zmožnosti pri jutranjem teku na dopustu, poveča verjetnost za srčno kap kar za stokrat. Kljub velikemu povečanju pa so to vseeno redki dogodki.
Izračunali so, da na milijon ur teka pri maratoncih le dva človeka utrpita srčni zastoj. Če je človek aktiven redno enkrat do dvakrat tedensko, je verjetnost za kap že petkrat manjša, če je aktiven pet- ali večkrat tedensko, pa kar 50-krat.
Skratka, vaditi se splača, a vadba naj bo prilagojena vsakemu posamezniku.