Zdravljenje in preprečitev ponovitve poškodbe

Poškodba, ki je nastala pri normalnih gibih, ki so sestavni del športa, ki ga človek izvaja, kaže na to, da so usklajenost, prilagojenost in učinkovitost gibanja pod ravnjo, ki jo ta šport zahteva. Poškodba vedno vpliva na ustaljene vzorce premikanja. A r

Osnova pristopa, ki ga pri zdravljenju in zmanjševanju verjetnosti ponovitve poškodbe uporablja metoda AEQ, je zavedanje pravila, da je treba gibanje najprej normalizirati, šele nato optimizirati ter nazadnje povečati.

Metoda AEQ nas nauči čuječnosti, zavedanja samega sebe, svojega telesa in svojih gibov. Z ozaveščanjem preprostega mehanizma krčenja in daljšanja mišic nam pokaže, kako ponovno prevzeti nadzor nad svojimi mišicami in gibi. Učitelj te metode nas nauči, kako razviti sposobnost zavestnega sproščanja in daljšanja mišic, neposredno povezanih z našo poškodbo, kar bo odpravilo pretirano mišično kontrakcijo in nam pomagalo nazaj do usklajenega in lahkotnega gibanja.

Nenormalen gibalni vzorec in ločenost gibanja trupa od gibanja okončin

Ne bom pozabil vsem poznanega vrhunskega alpskega smučarja, ki je hodil na aktivno učenje metode AEQ zaradi neznosnih bolečin v kolenu in si ni mogel zavezati čevljev, ne da bi pokleknil, hkrati pa se ni mogel iz klečečega položaja sam dvigniti – vendar ga to ni ustavilo pred spustom po Petelinjem grebenu.

Takšnih ljudi, s katerimi iščemo poti na bolje, imam na žalost veliko. Lahko dvignejo 200 kilogramov, ne morejo pa si neboleče obuti nogavice, nadeti čevlja, obleči hlač ali dresa.

Pri takšnih poškodbah, sploh če se ponavljajo, je vedno opazen močan nenormalen gibalni vzorec – in ločenost gibanja trupa od gibanja okončin. Zato je tudi osnova pristopa odprave teh poškodb ugotovitev dejanskega stanja gibalne inteligence in integritete in določitev delov telesa ali gibalnih verig, kjer sta prisotni senzorna amnezija in stalna nezmožnost spreminjanja ravni mišičnih tonusov.

Opazimo različno lahkotnost rotacije nog ali rok, neenako zmožnost nagiba medenice, različno držo in obliko telesa, ko oseba stoji ali leži. Vsi ti znaki nam omogočijo določiti dele telesa, ki so blokirani in jih oseba podzavestno drži v nerealnem tonusu.

To je še posebno očitno pri opazovanju dihanja, to je pri večini športnikov neusklajeno in neučinkovito. Ali imajo preveč aktiven vdih in potlačen izdih ali obratno. Pri analizi dihanja se še posebej osredotočimo na mišice, ki jih nimamo pod zavestnim nadzorom, saj s svojo zakrčenostjo otežujejo uravnovešeno in učinkovito dihanje.

Dobra analiza in razumljiva razlaga vzrokov za takšne neskladnosti sta pomembni, da lahko športnik razume smisle vaj in protokolov AEQ, ki postanejo del njegovega trenažnega procesa. Glavni namen tega dela je, da postopoma normalizira gibanje in vedenje športnika ter vzpostavi dovolj dobro osnovo zaznavanja lastnih dejanj in odzivov na okolico in lahko primerno in realno presodi, ali so njegova dejanja konstruktivna ali destruktivna. Pri vrhunskih športnikih je še zlasti pogosta neusklajenost med tem, kar želijo, in potlačenim mišljenjem ter čustvi, s čimer si onemogočajo rezultate, primerne času, trudu in energiji, ki jih vlagajo v šport. Še posebej je to opazno pri športnikih, pri katerih je velika razlika med rezultati, ki jih dosegajo na treningu, in tistimi na tekmovanjih.

Primerna analiza gibanja drže in osebnostnih značilnosti ob dobri razlagi in aktivnem delu na mizi z učenjem gibalnih protokolov in dihanja AEQ omogoča stalen in dejanski napredek in zmanjševanje neželenih rezultatov in nepotrebne bolečine ter prepreči nepotrebno skrajšanje športne kariere.

Gibanje krepi obstoječi vzorec gibanja – tudi napačnega

Pomislite, kako bi hodili, če bi nas v levo stopalo pičila čebela. Bi obe nogi obremenjevali enakomerno ali pa bi morda levo nogo »pazili« in temu primerno bolj obremenili desno? Poškodba vedno vpliva na ustaljene vzorce premikanja: da bi se izognili bolečini, gibe prilagodimo, saj ne želimo obremenjevati razbolelih predelov telesa. Angleško temu pravijo »favoring an injured area«, torej dajanje prednosti poškodovanemu območju.

To vodi v slabo držo, posledica pa je izguba svobode gibanja oziroma z drugimi besedami, pospešeno staranje. Na tej točki se lahko odločimo vztrajati v prilagojenem – napačnem – gibanju ali začeti vaditi in vztrajati kljub bolečini. Toda tudi vsaka vadba ne bo prinesla olajšanja.

Na splošno velja, da gibanje krepi obstoječi vzorec gibanja. To pomeni, da vadba po poškodbi okrepi vzorec napačnega gibanja, ki se je razvilo kot posledica poškodbe. Tonus poškodovanih mišic postane močnejši in tudi krčenje preostalih mišic, ki ščitijo poškodovano površino, postane močnejše. Ko po poškodbi krepimo mišice, s tem krepimo tudi bolečino. Po vadbi lahko poškodovano območje po obdobju začasnega izboljšanja ponovno postane razbolelo, zato je vadbo treba prilagoditi ali jo celo opustiti. To se zgodi pri običajnem pristopu k treningu. Tudi če po poškodbi počivamo in bolečina čez čas mine, se gibanje kljub temu najpogosteje ne vrne v okvire pred poškodbo. Zato sta slaba drža in omejeno gibanje toliko pogostejša pri starejših. Ko je bolečina že izginila, se včasih nenadoma vrne. Nismo se ponovno poškodovali, le krčenje mišic na poškodovanem delu je postalo močnejše, posledici sta krč in bolečina. Možno je, da smo se zdravili s fizioterapijo, režimom za krepitev in raztezanje. Če nas fizioterapevt ni res pozorno nadziral, smo med vadbo najverjetneje okrepili vzorec napačnega gibanja po poškodbi in to bo naše težave na dolgi rok le okrepilo. Napredek bo najbrž počasen in boleč.

Zavestno moramo spremeniti gibe

Poglejte tekače. Koliko jih teče težje na eno nogo kot na drugo? Pri večini nogi rotirata z vsakim korakom, namesto da bi bilo premikanje enostavno in elegantno, ravno naprej-nazaj. Menite, da se tega zavedajo? Podobno je pri poškodbah: bolečina popusti, vzorec ostane. Po poškodbi se ne bomo nikoli več gibali in držali tako kot pred njo. Da bi preprečili krepitev napačnih vzorcev gibanja, ki se pojavijo zaradi poškodb, je najbolje, da se ne gibamo rutinsko; svoje gibe moramo spremeniti.

Toda kako naj znova aktiviramo gibalne vzorce izpred poškodbe in si povrnemo svobodo gibanja? Odgovor je preprost: tako, da se izogibamo napačnim vzorcem gibanja in se naučimo, povrnemo in krepimo pravilne vzorce.

Vzorci gibanja so shranjeni v naših možganih

Poleg tega, da se izogibamo napačnih vzorcev gibanja, se lahko s pomočjo metode AEQ naučimo, kako delovati pravilno. Gre za prekvalifikacijo našega živčno-mišičnega sistema, ki vključuje dva koraka: najprej obnovimo in izboljšamo svoje gibanje in mu povrnemo prilagodljivost, gibljivost, lahkotnost ter natančnost; ponovno pridobimo občutek, znanje in nadzor, ki so potrebni za svobodo gibanja.

Nato uporabimo svobodo gibanja za pridobitev novih vzorcev koordinacije in raznovrstnost ter prilagodljivost. To ni preprosto, a je edina pot nazaj do prostega gibanja.

Vzorci gibanja so shranjeni v naših možganih. Pomislimo, kako smo se naučili piti mleko, teči, pisati, tipkati, voziti kolo, smučati, odpreti vrata, dati nit v iglo, voziti avto. Vsi vzorci koordinacije gibov so naučeni. Možgani se jih naučijo, nato koordinirajo krčenje in daljšanje mišic ter vzdržujejo primerno mišično napetost. Tudi novih vzorcev gibanja in usklajevanja se moramo zato naučiti. Sposobnost naših možganov, da se učijo, je tu ključna.

Ko bomo sposobni zavestno sprostiti in podaljšati mišice ter imeti zahtevnosti gibanja primerno povezano zavest podzavest in telo, bo izginila tudi nevarnost povrnitve in okrepitve bolečine ali poškodbe.