Osem let po učiteljevi smrti še brez sodnega epiloga
Svojci Vladeta Rokvića za 160 tisočakov tožijo Bolnišnico Brežice Ta zanika očitke o strokovni napaki in domnevno brezbrižnem ravnanju
KRŠKO • »Sploh ne gre za denar oziroma za odškodnino, pač pa za to, da se takšne napake kot ta, ki je bila usodna za našega očeta, dedka in moža, ne bi nikoli več ponovile. Če hočemo nekaj spremeniti, je sodna pot edina možnost. Nobena odškodnina nam moža, očeta in dedka ne more povrniti in z veseljem bi mi dali 160 tisoč evrov, če bi ga nam lahko kdo vrnil v življenje,« poudarjajo svojci pokojnega Vladeta Rokvića z Rake. Njegovo življenje se je, tako so prepričani svojci, končalo pri 61 letih zaradi nestrokovnega zdravljenja v brežiški bolnišnici. Če bi Rokvića prej premestili v UKC Ljubljana, kjer so usposobljeni in opremljeni za obravnavo najzahtevnejših bolnikov, bi imel več možnosti za preživetje.
Agonija se je začela v začetku leta 2012. Bil je tretji januar, ko se je Rokvić, učitelj po poklicu, odpravil v službo v Osnovno šolo Raka. Začutil je bolečine v prsnem košu, zato je med odmorom obiskal osebno zdravnico, da bi dobil napotnico, ta pa ga je kar sama z osebnim avtomobilom odpeljala v brežiško bolnišnico, tam so opravili vse potrebne preiskave in ugotovili lažji desnostranski infarkt. Iz Brežic so ga odpeljali v Splošno bolnišnico Celje na koronarografijo, tam so mu vstavili dve žilni opornici, naslednji dan pa so ga premestili nazaj v Brežice na postinfarktno zdravljenje, pri čemer pa je bil, kot trdijo svojci, ob sprejemu opravljen le EKG brez odvzema troponina, ta kaže na poškodbo srčne mišice, pri ohranjanju celic v srčni mišici pa je pomembna vsaka minuta.
Svojci organizirali prevoz v Ljubljano
Že 6. januarja zvečer je začutil močno bolečino v prsih, čez 10 minut pa mu je, kot piše v tožbi, medicinska sestra prinesla nitrolingual. Dežurna zdravnica ga ni pregledala niti ni opravila preiskav. Naslednjega dne je preiskava krvi pokazala, da je troponin močno povišan, a zaposleni v brežiški bolnišnici naj ne bi ukrepali. Zvečer tistega dne so domači prejeli iz bolnišnice klic, da se je Rokviću ustavilo srce, a da so ga po 40 minutah uspešno reanimirali. Še istega večera, okoli 23. ure, so svojci poklicali brežiško zdravnico, ki je zdravila Rokvića, in zahtevali, naj pacienta čim prej pošljejo v ljubljanski klinični center, »saj so vse okoliščine že kazale, da je prišlo do tromboze stenta in je potrebna urgentna koronarografija«.
Sorodnike so v bolnišnici prepričevali, da je Rokvić možgansko mrtev in da naj se pridejo poslovit od njega. Osmega januarja so nato spet prišli v Brežice in videli, da je bil Rokvić pri zavesti, bil je intubiran in se je pogovarjal s sestro. Ker nikakor niso mogli prepričati zdravnice, naj ga končno odpeljejo v Ljubljano, so sami organizirali helikopter in ekipo za prevoz v prestolnico. Zvečer je bil Rokvić končno sprejet v osrednji slovenski bolnišnici, tam so opravili koronarografijo in vstavili aortno črpalko. A kljub temu je bilo zanj na žalost že prepozno.
Zato so se žena pokojnega Vladeta Gordana Rokvić ter hčerki Sanja in Vlatka, slednja je tudi zdravnica, odločile za tožbo, zadeva pa se je osem let po Vladetovi smrti začela znova. Postopek je namreč na krškem okrožnem sodišču pred tremi leti že stekel, a se ni končal, zdaj pa se je moral zaradi smrti sodnice, ki je vodila postopek, začeti znova. Resda je nova sodnica v zadevi Maša Žura za zdaj zaslišanja prič, ki so bile že zaslišane, le prebrala, tokrat pa so bili zaslišani trije izvedenci: doc. dr. Katja Prokšelj, dr. med., prof. dr. Dušan Štajer, dr. med., in prof. dr. Vesna Novak Jankovič, dr. med.
Bili so pasivni
Njihovo pričanje je strnil odvetnik Rokvićevih David Sluga: »Izvedenci so na glavni obravnavi svoje mnenje dopolnili in ga v bistvenem delu tudi spremenili. Iz njihovega mnenja zdaj izhaja, da so delavci Splošne bolnišnice Brežice zmotno ravnali, ko pokojnega pacienta niso nemudoma prepeljali v urgentni klinični center s specialistično kardiološko ambulanto ali pa organizacije tega prevoza pravočasno prepustili svojcem, kot so jim ti to sami predlagali, oziroma ko za konzultacije in morebiten sprejem niso takoj poklicali bodisi na Univerzitetni klinični center v Ljubljani ali v Maribor, ki sta edini ustrezni ustanovi za
» Zmota je bila, da niso pacienta čim prej, ko je bil sposoben za prevoz, poslali naprej v Ljubljano.
kaj takega v naši državi. Zdaj je že dokazano, da zaposleni v brežiški bolnišnici niso izpolnili svoje pojasnilne dolžnosti, pa tudi to, da so delovali v nasprotju z medicinsko doktrino in deontologijo ter dobro klinično prakso. Povsem jasno je namreč, da bi morali ravnati proaktivno: namesto da bi pacienta, čigar prognoza je bila, če bi ostal v brežiški bolnišnici, izjemno slaba, gotovo je bilo namreč, da bo brez prevoza v ustrezno specialistično ustanovo umrl, poskušali nemudoma prepeljati v ustrezno specialistično ustanovo, a so ostali pasivni. Preprosteje rečeno, če bo nekdo gotovo umrl, če nič ne storiš, je bolje, da poskušaš storiti vsaj nekaj, oziroma zdravljenje prepustiš bolj usposobljenim od sebe.« Vlade Rokvić je srčni zastoj doživel okoli pol osme ure zvečer, iz brežiške bolnišnice pa so v celjsko klicali ob pol enih ponoči, čeprav tam nimajo 24-urne pripravljenosti. »Če bolnika z diagnozo tromboza stenta pustimo v Brežicah, praktično nima možnosti preživetja, zato je pomembno, da ga odpeljemo na urgentno koronarografijo (s čimer zagotovimo prehodnost žil, op. p.), a mora biti za prevoz dovolj stabilen,« je dejala kardiologinja Katja Prokšelj. »Če bi v tistem trenutku pomislili, da gre za koronarno trombozo, bi ga bilo treba takoj transportirati. Če bi bil varno prepeljan v Ljubljano, bi imel večje možnosti za preživetje,« je menil specialist interne medicine Dušan Štajer, temu mnenju se je pridružila tudi anesteziologinja Vesna Novak Jankovič, ki je dodala, da bi lahko v Ljubljano ali
Maribor iz Brežic poklicali prej, ne pa šele v nedeljo zjutraj. »Zmota je bila, da niso pacienta čim prej, ko je bil sposoben za prevoz, poslali naprej v Ljubljano,« je dodala.
Rokvićevi so pridobili tudi mnenje uglednega kardiološkega strokovnjaka, primarija, univ. prof. dr. Kurta Huberja iz Avstrije. Ta je v zaključku mnenja zapisal, da so v brežiški bolnišnici storili zdravniško napako. »Pojav akutne stent tromboze samo nekaj dni po uspešni RCA dilataciji in implantaciji stenta pri NSTEMI je treba oceniti kot usoden. Odlašanje oziroma preprečevanje takojšnjega transporta pacienta v kardiogenem šoku (po inicialno sicer uspešni reanimaciji) z jasnimi znaki za akutno stent trombozo na intenzivni kardiološki oddelek je pospešilo oziroma pripomoglo k smrti zaradi odpovedi srca. Pri hitri premestitvi bi pacient z veliko verjetnostjo preživel,« je ocenil avstrijski strokovnjak. V brežiški bolnišnici so v odgovoru na tožbo zavrnili očitke o domnevno brezbrižnem in nečloveškem ravnanju z Vladetom Rokvićem, ki naj bi na hodniku več ur čakal na prosto posteljo, bil prepuščen samemu sebi in naj ne bi dobil vseh predpisanih terapij. Zagotavljajo, da se njihovo zdravstveno osebje požrtvovalno in z nadpovprečno skrbnostjo posveča slehernemu pacientu, ki se zdravi ali je na opazovanju v omenjeni ustanovi, Rokvića pa v ljubljanski klinični center niso želeli premestiti zaradi njegovega slabega zdravstvenega stanja. Hkrati so se obrnili na Zdravniško zbornico Slovenije, ki je izvedla ekspertni strokovni nadzor, iz katerega izhaja, da je bilo Rokvićevo zdravljenje popolnoma v skladu z veljavno doktrino in sodobnimi evropskimi smernicami zdravljenja bolnikov z NSTEMI, saj je obsegalo ustrezna zdravila in zgodnjo koronarno intervencijo tarčne lezije na DKA, ki je bila odgovorna za aktualno dogajanje. Sojenje se bo nadaljevalo z zaslišanjem
prič.