Obsodili so jo na invalidski voziček, a pleše in potuje
Anita Stopar po operaciji v ZDA dosega čudežne mejnike Živi svoje sanje
BRASLOVČE • Nedavno se je z enomesečne izmenjave na španskem otoku Tenerife v sklopu študijskega programa Erasmus vrnila 17-letna Anita Stopar iz Braslovč. Novica ne bi bila nič posebnega, če ne bi bila dijakinja tretjega letnika Srednje šole za gostinstvo in turizem Celje že od rojstva hroma. Zaradi cerebralne paralize so bili njeni obeti nadvse slabi, staršem je bilo rečeno, da bo komaj znala šteti do deset ter da ne bo nikoli hodila. A ne le da se je Anita že pred nekaj leti postavila na svoje noge, tudi šolo – z rednim in ne prilagojenim programom – izdeluje s prav dobrim uspehom (!). Pred dvema letoma smo presrečno družino obiskali na njihovem domu, saj smo izvedeli, da je dekle na valeti celo zaplesalo dva plesa, enega z očetom in enega s sošolcem. Njena mama Irena Stopar nam je takrat povedala, da niti v sanjah niso pomislili, da bi njihova Anita lahko kdaj plesala.
Med življenjem in smrtjo
A Anita še kar naprej postavlja nove mejnike. »Če bi mi kdo kdaj prej rekel, da bom nekoč odšla na šolsko izmenjavo v tujino, mu ne bi verjela,« nam pove, hvaležna svoji šoli, da ji je omogočila to nepozabno enomesečno dogodivščino, in svoji spremljevalki Mileni Lipovšek, ker ji je pri tem ves čas pomagala. Predvsem pa staršem in vsem, ki že ves čas verjamejo vanjo in jo spodbujajo. Anita se je rodila mnogo prezgodaj, v 29. tednu nosečnosti. Zaradi hude dihalne stiske je utrpela poškodbe možganov in tri tedne nihala med življenjem in smrtjo. Staršem so takrat celo svetovali, naj jo dajo v zavod, da bodo lahko vsaj oni normalno živeli, deklici pa so napovedali zelo žalostno prihodnost. A ne starši ne brat Kristjan, predvsem pa ne Anita, se niso sprijaznili s to žalostno usodo. Deklica, ki je že od vsega za
Če bi mi kdo kdaj prej rekel, da bom nekoč odšla na šolsko izmenjavo v tujino, mu ne bi verjela.
četka kazala neverjetno voljo do življenja, je premagovala oviro za oviro, je zdaj že skoraj samostojna in neodvisna, kar so bile vedno njene sanje. Te dni, po vrnitvi iz Španije, že razmišlja, kako se bo čim prej lotila vozniškega izpita in kam jo bo vodila njena poklicna pot. Na Kanarskih otokih, kjer je pridobila spričevalo po opravljenem tečaju digitalnega marketinga, je še bolj ugotovila, da jo vleče v turizem.
Znameniti kirurg jo je postavil na noge
Anitin napredek se je začel, ko je leta 2014, torej enajstletna, dobila priložnost, da odpotuje k znamenitemu doktorju T. S. Parku v ZDA, ki otrokom s cerebralno paralizo pomaga s svojo metodo operacije selektivna dorzalna rizotomija (SDR). To je edina operacija, po kateri bolniki s to boleznijo najpogosteje ne potrebujejo več toliko invalidskega vozička, ampak se lahko postavijo na svoje noge. In prav to se je zgodilo Aniti. Potem ko se ji je bolezen samo še poslabševala, nogice so se ji krivile in je bila lahko samo še na vozičku, nobena terapija pa ni več pomagala, so starši po naključju izvedeli za Parka. Bila je četrti otrok iz Slovenije, ki ga je operiral znameniti kirurg, a prva, ki so ji stroške za operacijo povrnili na Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Anitin oče
Matej Stopar nam je takrat s precej grenkobe v glasu povedal, da jim za operacijo slovenski zdravniki sploh niso povedali, ampak so zanjo izvedeli od drugih staršev otrok s cerebralno paralizo. »Če bi poslušali slovenske zdravnike, naša Anita nikoli ne bi dosegla tega, kar je,« nam je povedal.
Motivacija
Aniti njena bolezen ne preprečuje več, da bi delala tudi daljše sprehode po naravi. Zaradi epidemije so bile letos zaustavljene mnoge terapije in tudi na telesno vadbo, s katero si krepi mišice, ni mogla toliko hoditi, kot bi hotela. Tudi z doktorjem Parkom, ki vsakih nekaj let pride na obisk v Slovenijo pogledat svoje paciente, se letos ni mogla srečati, a ji je prek spleta zagotovil, da ji gre v redu. »Trenutno vzdržujem svoje stanje in pazim, da mi ne gre na slabše,« pripoveduje dijakinja, ki šolo izdeluje s prav dobrim uspehom, lani ji je celo čisto malo manjkalo do odličnega.
Ko jo povprašamo, kako ji je vse to uspelo, je njen odgovor preprost: »Pred operacijo sem bila ves čas na invalidskem vozičku in sem samo žalostno gledala svoje vrstnike. Rada bi bila z njimi, pa nisem mogla. Po operaciji me je doktor Park ves čas spodbujal, da sem vstala z vozička in se postavila na noge. Ko sem videla, da zmorem, mi je bila to tako velika motivacija, da mi ni bilo težko hoditi na terapije in v fitnes k osebni trenerki Brini Romih
Mlakar, ki mi je omogočila brezplačne obiske pri njej, da sva delali vaje za moč, ki mi jih je predpisal doktor Park. Ob vsakem napredku me je gnalo naprej,« pripoveduje simpatična srednješolka, ki je z enomesečno odsotnostjo od doma tudi sama sebi dokazala, da lahko živi povsem samostojno življenje.
Pred operacijo sem bila ves čas na invalidskem vozičku in sem samo žalostno gledala svoje vrstnike. Rada bi bila z njimi, pa nisem mogla.