Šoštanj je bil mesto usnja
Mineva 270 let, odkar se je tja preselil Josip Vošnjak, začetnik usnjarstva Panoga je pred dobrimi dvajsetimi leti zamrla, preživela pa je v muzeju je Tovarna usnja Šoštanj prenehala obratovati.
leta
ŠOŠTANJ • Človek že tisočletja uporablja usnje za obutev in obleko. Pri nas se je usnjarstvo ali ledrarstvo najbolj razvilo v večjih krajih, kot so Slovenske Konjice, Slovenj Gradec, Ljubljana, Tržič, Vrhnika, Kamnik in Šoštanj. Prav slednji je bil kot najpomembnejši kraj Šaleške doline že v 18. stoletju izrazito obrtniško usmerjen. Letos mineva 270 let, odkar se je iz Vitanja v Šoštanj preselil Josip Vošnjak, začetnik usnjarstva, lani pa je minilo 10 let od odprtja Muzeja usnjarstva na Slovenskem, ki so ga uredili prav tam.
Največja usnjarna na Balkanu
Josip Vošnjak je kot mojster začel dejavnost, ki sta jo nadaljevala oba sinova, prvi v domači delavnici, drugemu, Mihaelu, pa je oče leta 1788 kupil Toterjevo delavnico, ta je stala na mestu, kjer se je čez dobrih sto let razvila mogočna tovarna za predelavo usnja. Obrt se je nekaj generacij prenašala iz roda v rod in v četrti generaciji, ko jo je prevzel Franc Vošnjak
s sinovoma, dosegla največji gospodarski in tehnološki razcvet. Tovarna usnja Woschnagg in sinovi Šoštanj je bila med obema vojnama največja in najsodobnejša usnjarna na Balkanu. Leta 1938 je zaposlovala 347 delavcev.
Na področju usnjarstva se je postopek predelave sčasoma izpopolnil in skrajšal z uporabo modernih industrijskih strojev, kemičnih snovi in barvil, hkrati pa sta se povečala povpraševanje in ponudba. »Vse to je vplivalo na zaposlovanje delavstva, pojav meščanstva in spremembe življenjskih navad prebivalstva,« izvemo v Šoštanju. »Razvilo se je družbeno in družabno življenje, nastajali so nove gospodarske dejavnosti in poklici, zamirali pa so stari. Pojavil se je upad agrarnih dejavnosti prebivalstva, na splošno pa se je povečalo število prebivalstva. Opaziti je bilo manjši razvoj odročnih naselij ter hiter razvoj mestnih in primestnih naselij. Šoštanj je tako že leta 1911 postal mesto.«
Če je po eni strani razvoj te panoge pomenil velik razvoj za Šoštanj, pa so se njegovi prebivalci vse bolj pritoževali nad smradom, ki se je širil po mestu: »Nastal je problem, kaj storiti z odpadnimi organskimi snovmi, vse bolj se je pojavljalo tudi vprašanje higiene. V reki Paki so opazili visoko koncentracijo kemičnih snovi, kot so beli galun, kromove in železove soli, spojine silicija in cirkonija ter barvila.«
V drugi polovici 20. stoletja je nastopila kriza v usnjarstvu zaradi uporabe umetnih materialov, nizke nabavne in prodajne cene usnja, visokih stroškov dela ter selitve predelave surovih kož v dežele izvoznice, kakršni sta bili Indija in Argentina. Usnjarska industrija je vse bolj obremenjevala okolje. Tovarna usnja Šoštanj je prenehala obratovati leta 1999.
Delavski vsakdanjik Po ukinitvi nekdanje Tovarne usnja Šoštanj je leta 2002 začel delovati Iniciativni odbor za ohranitev kulturne in tehniške dediščine tovarne usnja, pravijo danes v muzeju: »Z leti je ideja prerasla v prizadevanje za ustanovitev muzeja, v katerem bo prikazana bogata tradicija usnjarstva na Slovenskem. Občina Šoštanj je leta 2007 sprejela