Mami, ali sem res Slovenec?
Hudič je s tem jezikom. Še posebno z materinščino, slovenščino. Pred dnevi mi je kolega T. omenil, kako je sosedov fantič po prihodu iz šole na obrobju glavnega mesta obsedel za kuhinjsko mizo in radovedno, še z jakno na životu in s torbo na hrbtu, vprašal mamo, ali je res Slovenec. »Seveda, sinko. Seveda! Zakaj sprašuješ,« je bila radovedna mamica. »Ker mi ni logično, zakaj se moram kot Slovenec učiti slovenščine,« je dejal in zamišljeno odjadral popoldnevu in domačim nalogam naproti.
Naj obračamo tako ali drugače, jezik je vrednota. Zato je, kot določevalec nacionalne identitete, tudi ustavna kategorija. Skrb za jezik pa je med nespornimi nacionalnimi prioritetami. No, naj bi bila! Kaj pa sploh je slovenski jezik? Je slovenski jezik tisti jezik, ki se uradno uporablja za besedno občevanje v Sloveniji? Takšni sta poleg slovenščine tudi italijanščina in madžarščina. Glede na to, da imamo uradno priznane šole za romske prebivalce v njihovi materinščini (materinščinah), je bržkone treba zraven šteti tudi romščino. V teh dneh, ko zaznamujemo neko klavrno obletnico izgube precejšnjega dela Koroške, je precej glasno slišati, da je slovenski jezik v Avstriji, za katerega so domorodni Avstrijci zaprmej zagotavljali, da bo ostal »živ kot teufel/hudič«, v Avstriji mrtev jezik. Seveda je mrtev, ko pa tamkajšnji koroški Slovenci ne smejo govoriti slovensko. In tudi ne bodo smeli, pa naj se njihov predsednik ali kdor koli drug opravičuje za krivice in zamude pri uresničevanju ustavnih pravic; tudi uporabe slovenskega jezika v Avstriji. Me pa tudi zanima, koliko slovenskih pesmi predvajajo na avstrijskem radiu.
Če bi jih toliko, kot v Sloveniji predvajajo hrvaških, srbskih in bosanskohercegovskih, bi v Avstriji vsi, od Solnograškega do avstrijsko-slovenske meje, govorili – slovensko!
Le en kamenček za zapik: kot so te dni sporočili iz hrvaškega glasbenega združenja ( podobnega kot naš Sazas), jim je največ denarja za predvajanje hrvaške glasbe poslal – haha, kdo bi si le mislil – slovenski Sazas. Hrvaško združenje slovenskemu pa prekleto manj ali v prevodu iz hrvaščine – skoraj NIČ. Približno toliko tudi italijanskim in madžarskim glasbenim združenjem (italijanščina in madžarščina sta sicer v Sloveniji uradna jezika!) plačuje slovensko bizaren znesek. Vsaj v primerjavi z zneskom, ki ga nakazujejo našim južnim sosedom …
Če bi v Avstriji predvajali toliko slovenskih pesmi kot v Sloveniji hrvaških, srbskih in bosanskohercegovskih, bi vsi od Solnograškega do avstrijsko-slovenske meje govorili – slovensko!
In mimogrede še nekaj: minuli teden je bil v Sloveniji v znaku 23. Festivala slovenskega filma. V tekmovalnem programu za nacionalne filmske nagrade je bilo 51 filmov. Sredi tedna pa smo na nacionalni TV SLO gledali srbski film, nedeljo pa končali s hrvaškim dokumentarcem. Bila sta odlična, a vseeno terminsko oz. programsko povsem nehigiensko umeščena … JBG! »Nacija je lahko zmedena, ko gre za vprašanje kakovosti, razvoja, ohranitve, negovanja in krepitve jezika. Zato lahko drsi v vse večjo samoprevaro in samozanikanje, v zlagano dostojanstvo in le navidezno pokončnost, ko gre za jezik. Celo v zlagani občutek svobode,« je zapisal dr. Andraž Teršek, slovenski pravni filozof. »Brez dvoma je državnost (in z njo suverenost) brez jasne lastne zgodovine, besede, filma, glasbe, filo in onto arhetipa prej ali slej izgubljena,« pa meni ugledni avdiovizualni slovenski avtor. Kakor koli, narod brez državnosti in suverenosti nikoli ne more izboriti pogojev svojega ugodnega preživetja. Prej ali slej je obsojen na suženjstvo ali vsaj podrejen odnos v družbi konstituiranih in suverenih narodov.
Kaj se je že zgodilo s slovenščino v Avstriji? Umrla je!
Me je strah, da bo umrla tudi v Sloveniji!