Štirikrat visel na nitki, zdaj se spet šali
Za Tonijem Gašperičem je 252 dni zdravljenja na intenzivnem oddelku Najbolj znanemu Belokranjcu v močno podporo žena Jana
GRIBLJE • »Najprej se moram postaviti na noge,« kot iz topa izstreli 75-letni Belokranjec Toni Gašperič, ko z njegovo ženo Jano klepetamo o njegovi neverjetni ozdravitvi. Za njim je namreč skoraj devet mesecev zdravljenja na intenzivni terapiji novomeške bolnišnice, od tega je bil dva meseca in pol v komi. V tem času je njegovo življenje kar nekajkrat viselo na nitki, štirikrat je bil že povsem na koncu in njegovi domači so bili pripravljeni na vse. Ampak Toni se ni dal. Njegova ozdravitev je dokaz, da lahko močna volja bolnika, hkrati pa strokovnost, povezanost in srčnost zdravstvenega osebja delajo čudeže. Na odpustnem pismu, ki ga je dobil po 252 dneh bivanja v bolnišnici, je spisanih kar 22 diagnoz! Toni, humorist, pisatelj, pesnik, pisec besedil za popevke, kulturni animator in pedagog pa tudi Ježkov nagrajenec in predsednik samooklicanega Svobodnega belokranjskega ozemlja, je gotovo najbolj znan Belokranjec. Čeprav je zdaj bolezen kar močno oslabila njegovo telo, mu dolgotrajno zdravljenje hudomušnosti ni vzelo. Tudi ko ga pobaramo, kakšna bolničarka je njegova Jana. »Sitna in zahtevna,« se široko nasmeje. »To sem pa res, ampak v njegovo dobro. Ker telovadi in se vsak dan trudi, se njegovo stanje iz dneva v dan izboljšuje. Ampak me včasih tudi noče ubogati,« ga zatoži Jana, ki se zaveda, da morata nadaljevati delo, ki so ga začeli fizioterapevti v bolnišnici. Toni se zdaj s sinom Danijelom tudi že postavi na noge in trenira hojo.
Težko je dihal
Med zakoncema je čutiti neverjetno naklonjenost in ljubezen ter medsebojno spoštovanje. Jana se v prijetnem klepetu ob kavi in pecivu v pogovoru v spominih vrne na 11. december lani, ko se je začela vsa kalvarija. Toni je namreč težko dihal in najprej so ga domači odpeljali na urgenco v Metliko. Zdravnik dr. Matjaž Rožman ga je nemudoma s spremstvom napotil v novomeško bolnišnico, tam je zaradi pljučnice in srčnega popuščanja pristal na intenzivni terapiji, čez teden dni pa so ga dali v umetno komo.
»V sapnik so mu vstavili cevke in ga priključili na vse mogoče aparate, včasih je bilo teh toliko, da niti do njega nisem mogla. Vsak dan sem se vozila v
Novo mesto in osebje oddelka za intenzivno medicino je postalo moja nova družina. Čeprav sem bila vsak dan pri
Toniju, sem nekajkrat na dan tudi klicala in vprašala, kako je z njim. In če je slučajno zazvonil telefon, me je zmrazilo, saj nisem vedela, kaj lahko pričakujem. Ko sem se vozila z avtom čez Gorjance, me je ničkolikokrat zvilo. Jokala sem in v besedah zdravnikov iskala tisto drobceno upanje. V teh devetih mesecih je bilo namreč kar nekajkrat res hudo in zdravniki so mi rekli, da moramo biti pripravljeni na vse. Kar štirikrat je bilo tako hudo, da je komaj preživel. Ampak na obiske sem vsak dan hodila tudi takrat, ko je bil v komi, zaradi njega in sebe. Vsak dan sem mu govorila iste stvari, vnukinje Nea, Tea in Lea so mu na telefon posnele različna sporočilca, da sem mu jih predvajala in so mu vlivala voljo. Ja, že zaradi teh deklic se splača živeti,« se razneži Jana in Toni ji zadovoljno prikima, ko se na terasi doma v Gribljah ozre proti njemu tako ljubi Kolpi. Toni in Jana sploh ne potrebujeta morja, tik pod hišo teče reka, ki se je Belokranjci, sploh poleti, naužijejo na polno. Veslanje, plavanje ali zgolj pogled nanjo, vse ima svoje čare, v vsakem obdobju leta.
Presajena ledvica skoraj odpovedala Jana je Tonija v bolnišnici obiskovala tudi v pomladanskem času, ko je koronavirus ustavil življenje v družbi. »Lahko sem ga šla pogledat, a samo na kratko, saj je bil tako rekoč pred smrtjo,« pripomni in pove, da je v tem času Toniju skorajda odpovedala tudi nova ledvica, ki so mu jo presadili leta 2001. Pred presaditvijo je bil namreč dve leti in pol na dializi. »Boljše bolnišnice, kot je novomeška, ni. Tu na bolnika gledajo kot na človeka in nihče ni le številka. Zato bi se rada iz srca zahvalila vsem, ki so skrbeli za Tonija, tako z oddelka za intenzivno medicino kot travmatološkega oddelka, kjer je bil mesec in pol. Naj omenim le zdravnike dr. Marka Kmeta, dr. Rafaela Kapša, dr. Mateja Godniča, dr. Feliksa Stariča, dr. Polono Kosmina, dr. Vlasto Malnarič in vse medicinske sestre, še posebno bi izpostavila Stanko Bojanc, s katero sva stkali prave prijateljske vezi. Zahvala velja prav vsem medicinskim sestram, fizioterapevtkam in fizioterapevtom pa vodstvu bolnišnice,« našteva Jana, upajoč, da koga ni pozabila omeniti. Toni mora najprej pridobiti moč, zato je Jana še kako pozorna, kaj in kako mu kuha, čeprav se zdaj zaradi težkega požiranja hrani po stomi, prav zaradi težav s požiranjem pa ga mora Jana večkrat na dan aspirirati, kar je od sredine avgusta, ko je prišel Toni domov, postalo že rutinsko opravilo. Sicer pa so jo vseh teh opravil naučili že v bolnišnici, redno enkrat na teden pa Gašperičeva obišče tudi patronažna sestra. A kot da ni vse skupaj že dovolj hudo, je morala v vmesnem času na operacijo kolka tudi ona, a njene odsotnosti Toni sploh ni čutil. Ker je bila operirana v isti bolnišnici, menjavo kolka je uspešno opravil dr. Branimir Ivka, je že isti dan z berglami iz drugega v prvo nadstropje odšla do moža. »Še danes imam pred očmi, kako dolg je bil tisti hodnik do intenzivne, a se je splačalo,« se nasmehne Jana, Toni pa je za konec misel namenil tudi svojim ljubim Belokranjcem: »Držite skupaj, pa malo manj nevoščljivosti, prosim.«
Mnogi se ga spomnijo po šalah o teti Mari v oddaji Veseli tobogan, s katero je sodeloval skoraj 40 let.