Branje na glas Na eks
Spet je prišel čas, ko smo omejeni z gibanjem, z družabnostjo. Vsaj tisti malo bolj odgovorni se bomo najbrž držali priporočil, ki so pravzaprav zakon, saj, kot je napovedal naš notranji minister, jih bo, menda res naključno, nadzorovala kar policija. Sem se pa že odločila, da jih v stanovanje ne pripustim, pa naj se blokovske tožibabe še tako pridušajo, da imam v stanovanju orgije.
Je pa res, da je skorajda ni teme, v kateri se ne bi dotaknili virusa. Res pa je tudi, da me je že zdaj strah, da se bo družba, takšna, kot je, naša družba, katere atom sem tudi sama, prav zaradi neodgovornosti posameznikov in včasih tudi nerazumnih potez, ki nam krojijo vsakdan, nepovratno spremenila na slabše. Ena od rešitev pa je menda smeh. Pravijo, da gre za preprosto gesto, ki ima pogosto verižni učinek. Sama se rada smejim, pa tudi večina tistih okoli mene. Lažni nasmehi mi gredo pa na jetra. In v letih, kolikor sem na tem svetu, sem se bolj ali manj naučila razlikovati med smehom in smehom; med pravim, iskrenim, in tistim lažnim, narejenim.
Druga rešitev pa je branje.
Te dni sem se pogovarjala z znanko s Hrvaškega, kjer so pred časom imeli državno tekmovanje osnovnošolcev v branju na glas. Namen? Približati mladim knjigo. In jih navaditi na branje. Navsezadnje so ugotovili, da se prav z branjem razvijajo komunikacijske in socialne sposobnosti pa tudi strpnost, kultura dialoga. Znanka, ki sicer sodi med tisti del državljanov Hrvaške, ki preberejo najmanj 20 knjig na leto, je nad tekmovanjem v branju na glas navdušena, saj, kot pravi, vedno bolj se dozdeva, da se razen po telefonih in s pomočjo esemesov mladi sploh več ne znajo pogovarjati »iz oči v oči«. Zdi se, da to še kako drži, tudi pri naših mladih.
Pred časom je novinarka in pisateljica Elizabeth Day v londonskem Observerju zapisala, da je tradicija branja na glas in branja ali pripovedovanja drugim nekaj, kar se je v sodobnem času izgubilo, v času družabnih omrežij in elektronskih naprav, ko prijateljstva gojimo s pomočjo računalniškega zaslona in v kulturi vse bolj uživamo, izolirani od sveta s slušalkami, spregledujemo sladkosti neposredne
Si prav predstavljam, kako postrani in zabodeno bi me gledali, če bi na klopci sredi zelenice v ljubljanskem Savskem naselju na glas prebirala biografijo Susan Sontag.
izkušnje. Prav v tem pa je tudi osrednji namen hrvaškega osnovnošolskega tekmovanja v – branju na glas.
Si prav predstavljam, kako bi me gledali (najbrž postrani in zabodeno …), če bi na klopci sredi zelenice v ljubljanskem Savskem naselju na glas prebirala biografijo Susan Sontag izpod peresa Benjamina Moserja. Mularija bi skoraj ziher prekinila tipkanje in drsanje po svojih mobilnikih in s prstom pokazala na »staro babo na klopci«. Najbrž bi bila pa večja frajerica, če bi morda trenirala za državno prvenstvo v hitrem branju. Pred časom, kot pišejo stari viri, je takrat 13-letna Brina določeno besedilo prebrala s hitrostjo 3928 besed na minuto in je popravila svoj lanski absolutni državni rekord 1874 besed na minuto. Z vejicami ali brez? Ne vem.
Kot je zapisal Kozma Ahačič, dr. slovenistike, urednik portala Fran in raziskovalec, so se vejice v današnji obliki pojavile dokaj pozno, za njihovega »izumitelja« pa velja tiskar Aldus Manutius, ki je dolge virgule (današnje poševnice, ki jih je v prvih dveh knjigah dosledno uporabljal tudi Primož Trubar) zamenjal s priročnejšimi drobnimi znaki, današnjimi vejicami (ki so v slovenščini v rabi od 1555. naprej). »Dokler so bili rokopisi in redke prve tiskane knjige namenjeni predvsem glasnemu branju, je bilo v ospredju pravilo, da postavimo vejico tja, kjer pri branju zajamemo zrak. To pravilo se je v mnogih jezikih (tudi v slovenščini) umaknilo sistemu vejic, ki še vedno pomaga pri glasnem branju, upošteva pa dejstvo, da beremo predvsem sami zase in torej potiho.« Saj sem vedela, da je glasno branje dobro in priporočljivo. Najmanj tako kot branje potiho. Pa še smejimo se lahko vmes. Še posebno v tem času!