Žito meljejo že 500
Kukovičičev mlin so pred šestimi leti temeljito prenovili Mlinarici Maji pomagajo mož Anton ter otroka, Špela in Nejc
rešili vavčerji. Sicer nimamo prenočišč, ampak so si dopustniki prišli ogledat naš mlin in kupit naše proizvode,« pove mlinarica Maja Kukovičič iz Podsrede. Sliši se romantično, a je tudi res, z možem Antonom, hčerko Špelo in sinom Nejcem živi v 500 let starem mlinu.
»Ja, toliko časa se pri nas vrtijo kolesa,« hudomušno pripomni. Enonadstropno stanovanjsko zgradbo s štirimi okni zgoraj so predniki zgradili v 19. stoletju, sicer pa v Kukovičičevem mlinu na reki Bistrici, ki je od trga Podsreda oddaljen le kaka dva kilometra, res že pol tisočletja meljejo moko. Kot pove Maja, so nazadnje mleli Antonovi starši Anton in Rozalija, nato pa so se kolesa pred dvajsetimi leti ustavila. »Saj veste, stari mlini ne morejo več konkurirati industriji.« Toda k sreči so v njem stanovali in vsaj za silo vzdrževali hišo, a kolesje je seveda propadalo. »Spraševala sva se, kaj storiti, ali obnoviti mlin ali pa ga spremeniti v navadno stanovanjsko hišo. Odločila sva se, da ga ohraniva,« pravi Maja. Država, ki ima polna usta kulturne dediščine, se ni izkazala pri obnovi: »Ta je stala nekaj deset tisoč evrov, nobene podpore nisva dobila.« Nekaj malega sredstev pridobita na občinskih razpisih.
Kljub temu se jima je odločitev obrestovala. Mlin sta obnovila in kolesa so se junija 2014 znova zavrtela.
»In kot bi slutila, da je treba pohiteti. Tisto poletje, 12. septembra, smo doživeli silovito povodenj, ki bi staro kolesje zagotovo odneslo, novo pa je zdržalo.« Danes meljejo piro, pšenico, koruzo in ajdo. Iz pristne moke Maja peče kruh in pripravlja kanapeje za obiskovalce, ki jih je ob normalnih sezonah vse več.
Lani so jih gostili za kar 70 avtobusov, vselej si z zanimanjem ogledajo mlin in poskusijo kruh in preostale Majine dobrote.
»Mož Anton je kovinar umetni kovač in hodi v službo, jaz pa sem doma,« pojasni mlinarica. Nad obilico dela se ne pritožuje: »Ni mi težko, rada meljem, pečem kruh, pripravim namaze in postrežem obiskovalcem. Vse to mi je v veselje.« Pri delu tudi na ekološki kmetiji pomagata 15-letna hči Špela, ki se uči za slaščičarko, in 17-letni sin Nejc, bodoči elektrikar. Delo torej ne bo zastalo.
V mlinu sta sicer dva kamna, stara več kot 200 let. »Za zdaj smo usposobili in pognali le enega, ki je težak 380 kilogramov. Menda so ga s konji pripeljali iz Kočevja,« razloži Maja. Na uro zmelje od 20 do 25 kilogramov moke, kar je seveda za današnje industrijske standarde premalo. Zato pa Kukovičičev mlin namelje ajdovo, koruzno ali pirino moko, prav tako, kakršno so uporabljali naši predniki. Kruh iz nje je zagotovo zdrav, da bolj ne more biti. Poleg sprejemanja obiskovalcev, peke kruha in peciva ter priprave namazov je Maja razvila tudi program daril, v njem so doma pečeni piškoti, pletenice, škrnicelj ajdove kaše, suhi krhlji kozjanskih jabolk, kozarec domače marmelade ali vrečka pirinih rezancev. Koronavirus je prizadel tudi njih, a Maja pravi, da bo tudi to minilo in spet bo prišla pomlad. Na leto nameljejo nekaj ton moke, a vsako leto več.