Domače delavnice se nikoli ne naveličata
Tanja in Franc Valenčak z mirno in potrpežljivo roko gravirata podobe na steklo
ZA ENOSTAVNO poslikavo pecljatega kozarca porabita 15 minut, medtem ko graviranje portreta ali denimo stare domačije na stekleno vazo lahko traja ure.
Umetniškega graviranja na steklo se človek uči: »Deset let, pravzaprav vse življenje,« pravita danes 52-letna Tanja in 53-letni Franc Valenčak iz Kozjega, verjetno zadnja še delujoča umetnika graverja na steklo v Sloveniji, ki globinsko okrašujeta steklo. Pred desetletji je Steklarna Rogaška zaposlovala tisoč petsto ljudi, v izpostavi Dekor v Kozjem čez dvesto. Mnogi na Kozjanskem so našli v steklarni zaposlitev, ki je bila tako močna, da je imela lastno srednjo steklarsko šolo, kjer sta se Tanja in Franc tudi spoznala.
»V Kozjem je bil oddelek za unikate, imenovan Design Studio Gri, kjer smo pripravljali vsa protokolarna darila za najprestižnejše goste. Med drugim smo gravirali darilo za papeža in Clintona, « pove Tanja.
A prišli so drugačni časi, steklarna je zašla v krizo in Tanja si je že leta 2004 doma pripravila delavnico in začela samostojno krasiti. Franc je še kakšno leto, vse do zaprtja delal v Dekorju, nato pa prav tako sedel za stroj v domači delavnici.
»Imela sva znanje in precej izkušenj,« poudari Tanja, a da preživiš, je treba tudi prodati.
V razstavnem prostoru ob delavnici je v lični leseni omari na desetine izdelkov, ki si jih obiskovalci lahko ogledajo in se odločijo. »Tako rekoč vse delava po naročilu, od darilnih vaz z napisi za poroke, obletnice, rojstne dneve do protokolarnih daril za posebne priložnosti.«
In kako se gravira vinska trta z grozdom in listom na kozarcu? »V tem primeru gre za enostavnejšo, bolj površinsko gravuro, ki jo izdelam v petnajstih minutah. Bolj zahtevne so globinske gravure, kjer ob pogledu na steklo pridejo do izraza sence,« razloži Tanja.
Proces zahteva zares spretne roke in precej umetniškega občutka. »Denimo da nam stranka prinese sliko oz. fotografijo stare domačije z željo, da izdelava njeno gravuro na vazo. Najprej moram domačijo zrisati, nato z indigom odtisneva podobo na steklo, da dobiva obris v črtah, po katerih nato gravirava.«
To je precej stara obrt. »Danes imamo diamantna kolesca velikosti manj kot deset milimetrov in svedre na elektriko. Včasih so gravirali tako kot lončarji ali šivilje, da so z nogo poganjali, da se je kolesce vrtelo.« Najzahtevnejše in prestižne gravure na steklo so sence, ki jih dobita s kombinacijo globokega in površinskega brušenja ter poliranja. Delo zahteva mirno roko, tudi za napake je malo prostora. »Malenkosti se seveda dajo popraviti, spolirati.« Naročeno vazico s posvetilom lepo položita v rdečo tkanino v darilni škatli. Za okrašeno vazo s posvetilom v škatli bomo odšteli od 40 do 70 evrov, odvisno od stekla in zahtevnosti gravure.
V 15 letih se nista naveličala domače delavnice.
»Še vedno nama je všeč in prijetno. A imava prav tak red, kot bi hodila v službo. Ob sedmih sva v delavnici, potem greva na malico in delava do dveh. Če se tega ne držiš, se vse podre.« Čeprav oba obvladata vse načine graviranja, si delo delita. »Jaz običajno podobo narišem, nato Franc zbrusi globinsko gravuro, nato spet jaz dokončam s finim brušenjem.«
Vse do korone sta delala dobro: »Naročil je bilo dovolj, bile so poroke, praznovanja rojstnih dni, vse to je zdaj odpadlo. Zdaj delava in prodajava po naročilu in pošljeva izdelek po pošti.« Promet jima je padel za 50 odstotkov kot vsem podobnim obrtem in storitvam v prizadetih državah. Vendar bo tudi te korone enkrat konec in se bo življenje vrnilo, takrat bomo še bolj željni malih lepih stvari.